Francoski predsednik Emmanuel Macron je prejšnji teden predstavil načrt, kako do leta 2022 korenito zmanjšati revščino, v kateri živi več kot devet milijonov Francozov, med njimi tri milijone otrok. Za to namerava nameniti osem milijard evrov v štirih letih, cilj pa ne sme biti, kot se je izrazil »pomagati revnim, da bi bolje živeli v revščini, ampak jim je treba pomagati in jih spremljati, da bi se izvlekli iz nje«. Z vrsto ukrepov – med njimi več mest v vrtcih, subvencionirani zajtrki in drugi obroki v revnih četrtih, učenje jezika, uvedba obveznega šolanja do 18. leta, poenostavitev sistema socialnega varstva, stanovanjska politika za preprečevanje brezdomstva – namerava popraviti socialno sliko Francije.
V Sloveniji se je stopnja tveganja revščine od leta 2014 do lani zmanjšala s 14,5 na 13,3 odstotka, a humanitarne organizacije opozarjajo, da na njihova vrata trka veliko ljudi v stiski. Od 1. junija so se zneski denarne socialne pomoči povečali tako za posameznike kot za družine, vendar je še prekmalu, da bi se pokazalo, kakšni so učinki tega ukrepa. Po zakonu o socialnovarstvenih prejemkih naj bi se s 1. januarjem pomoči znižale, za samske osebe na 331 evrov na mesec, za družine pa na toliko, kot so prejemali pred 1. junijem, vendar teh znižanj, če se bo vlada držala koalicijske pogodbe, ne bi smelo biti. Do leta 2020 pa naj bi se, kot so si zadali v sporazumu, denarna socialna pomoč za samsko osebo zvišala s sedanjih 392 na 442 evrov. Za upokojence, med katerimi jih več kot 78.000 živi pod pragom tveganja revščine, ki znaša 636 evrov na mesec, pa so se zavezali, da bodo višji odmerni odstotki, višja minimalna pokojnina za polno delovno dobo ter redna in izredna usklajevanja. Napovedujejo zvišanje minimalne plače, ki jo je lani prejemalo približno 33.000 zaposlenih, s 638 na 700 evrov neto, in to brez dodatkov.
Macronove rešitve že imamo
Ali bi tudi Slovenija potrebovala kaj podobnega, kot je »Macronov načrt«? »Večino ukrepov, ki jih napovedujejo v Franciji, mi že imamo. Imamo bogat sistem pravic, država zelo veliko subvencionira. Slovenija za socialno zaščito namenja manj sredstev (merjeno kot delež bruto domačega proizvoda) v primerjavi s povprečjem osemindvajsetih držav EU. Leta 2014 so v teh državah za socialno zaščito namenili povprečno 28,7 odstotka BDP, v Sloveniji pa 24,1 odstotka leta 2014 in 23,9 odstotka leta 2015. Kljub temu so učinki dobri, saj so leta 2016 denarni prejemki iz socialne zaščite (brez upoštevanja pokojnin) zmanjšali stopnjo tveganja revščine za 42,8 odstotka, medtem ko so jo v 28 državah EU zmanjšali za povprečno 33,2 odstotka. Tudi stopnja tveganja revščine je v Sloveniji nižja od povprečja 28 držav EU, kjer je bila leta 2016 17,3-odstotna. Zaradi res močne tradicije je pri nas še vedno zelo velika dostopnost in razvitost storitev,« zagotavlja Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo (IRRSV).
Na IRRSV ugotavljajo, da so ena najšibkejših točk sistema dolgotrajno brezposelni ljudje. »Izrazito se kaže dolgotrajnost prejemanja denarne socialne pomoči, ki se počasi, a vztrajno še povečuje. Med vsemi, ki prejemajo denarno socialno pomoč, je več kot polovica takšnih, ki to pomoč v zadnjem letu in pol prejemajo že najmanj eno leto, in več kot 40 odstotkov takšnih, ki pomoč v zadnjih treh letih prejema že najmanj dve leti. Dolgotrajnost prejemanja denarne socialne pomoči, ki je v osnovi zastavljena kot kratkotrajen prejemek, kaže na relativno slabe možnosti zaposlovanja in na stabilizacijo revščine. Problematično pa je tudi, da skoraj polovica registrirano brezposelnih ne prejema niti denarnega nadomestila niti denarne socialne pomoči.«
Pasivni ukrepi že dosegli vrh
Barbara Kobal Tomc meni, da so pasivni ukrepi socialne politike tako rekoč že dosegli vrh. »Tudi če socialne transferje še povišujemo, z vidika sistema nekega dodatnega učinka ni več pričakovati. Skrbstveni vidik socialne politike se je prevesil v aktivacijskega na vseh področjih, s projekti aktivnega staranja, socialne aktivacije in podobno. Do te aktivacijske konotacije države blaginje so mnogi zelo kritični. Moje mnenje pa je, da je nujno krepiti aktivnejši pristop v socialni politiki, predvsem z vidika socialnega vključevanja, krepitve moči in odpiranja priložnosti za osebe, ki so dolgotrajno v slabem socialnem položaju in dolgotrajno odvisni od prejemanja socialnih transferjev, zato da bi preprečili povečevanje stopnje dolgotrajne revščine in povečevanje dolgotrajne brezposelnosti. Ker imajo mladi in starejši v Sloveniji, v primerjavi s povprečjem držav EU, nižje stopnje delovne aktivnosti, bi bilo smiselno, da z ukrepi še naprej spodbujamo povečevanje njihove delovne aktivnosti.«
Po njenem mnenju je med ključnimi dejavniki tudi razmerje med dohodkom iz dela in prejemki, ki jih človek oziroma gospodinjstvo dobi na podlagi socialnih transferjev. »Večkrat ugotavljamo, da je to razmerje porušeno. Na eni strani imamo ljudi, ki so dolgotrajno odvisni od socialnih transferjev, na drugi pa revne zaposlene. In z vidika sredstev za preživljanje med njimi ni razlik. S socialnimi transferji se preživljamo takrat, ko nimamo druge izbire, ne more pa to postati naš način življenja (razen v primeru pokojnin in prejemkov za trajno nezaposljive ljudi). Za tiste, ki lahko delamo, mora biti prejemanje socialnih transferjev prehodnega značaja. In država to mora spodbujati. Tudi z ustreznimi razmerji med dohodki iz dela in socialnimi transferji,« je prepričana direktorica IRSSV.
Potrebna je prenova sistema
Da parcialne rešitve niso dobre, se s Kobal Tomčevo strinja tudi Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas. »Za Slovenijo pravimo, da je socialna država, ki pa potrebuje celovito in usklajeno prenovo sistema socialne varnosti. Reforma zdravstvenega sistema mora biti usklajena s pokojninsko, z ukrepi na področju demografije, z ureditvijo dolgotrajne oskrbe, pa tudi z reformo javnega sektorja, davčno reformo, prenovo delovnopravne zakonodaje, ukrepi na trgu dela, socialnimi transferji ...« je prepričan Cveto Uršič. Gospodarska rast se pozna v postopnem zmanjševanju števila prosilcev, ki prihajajo na Karitas po materialno pomoč v obliki hrane, oblačil in drugega. Ob tem pa opažajo, da je med prosilci vedno več ljudi, ki poleg materialne potrebujejo tudi socialno in psihološko podporo, saj med njimi prevladujejo dolgotrajno brezposelni in socialno izključeni.
Med ukrepi, ki se Uršiču zdijo nujni, so višja minimalna plača in pokojnina. »Nedopustno je, da človek dela 40 ur na teden, pa ne zasluži za človeka dostojno življenje. Druga številčna skupina med prosilci pa so starostniki. Nedopustno je, da nekdo, ki je delal 40 let in plačeval prispevke, živi pod pragom revščine. Pokojnina za polno pokojninsko dobo bi morala biti najmanj 636 evrov,« zagovarja Cveto Uršič, ki pričakuje, da se bo takoj nadaljeval socialni dialog v smeri iskanja pravičnih, za vse dobrih rešitev.
Revščina vpliva na vse
V Zvezi prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje pa ne zaznavajo, da bi bilo ljudi, ki se na njih obračajo po pomoč, manj. »Ogromno potreb po pomoči je med zaposlenimi, predvsem tistimi, ki prejemajo minimalne ali še nižje prejemke, pa med prekarnimi delavci in obrtniki, ki po več mesecev čakajo na plačilo za svoje delo. Zelo ogrožene so družine, v katerih se spopadajo z boleznijo bodisi staršev bodisi otrok. Nekateri starši so invalidsko upokojeni in prejemajo tako nizke pokojnine, da z njimi ni mogoče preživeti. Drugi pa ne izpolnjujejo pogojev za invalidsko upokojitev in so leta in leta prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, a realnih možnosti za zaposlitev zaradi bolezenskega stanja nimajo. Hudo je tudi v družinah, kjer eden od staršev skrbi za bolnega otroka. Zdravila in zdravstveni pripomočki predstavljajo zelo velik strošek. Poleg tega je nadomestilo za oskrbo prenizko, da bi omogočalo dostojno življenje,« je opisala Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje.
Kot največjo napako sistemske ureditve vidi pomanjkanje pristopa, ki bi preprečeval večgenercijsko revščino. »Najprej je treba razumeti, da revščina zaobjema veliko več kot lakoto. Revščina vpliva na izobrazbo, na doseganje ciljev in želja, pomeni neustrezne bivanjske razmere. Otroci iz družin v stiski so izločeni, izključeni, nimajo dostopa do tistih znanj in izkušenj, ki bi jim pomagale v življenju preseči začarani krog revščine,« opozarja Ogulinova.
Zaradi birokratskih ovir mnogi ne pridejo pravočasno do pomoči iz javnih sredstev, s čimer se še kopičijo dolgovi. »Predvsem pa se moramo kot družba odločiti, ali želimo preprečiti širjenje revščine med zaposlenimi. Minimalna plača je tik nad pragom tveganja revščine, tako v šolstvu kot v zdravstvu je ogromno prikritih stroškov, ki ljudi potem potiskajo čez ta prag. Najpomembnejša rešitev ostaja dostojno plačilo za opravljeno delo.«
V okviru projekta Botrstvo že od leta 2014 predlagajo sistemske spremembe, med njimi so sprememba zakona o izvršbi in zavarovanju, da bi omogočal daljši, triletni, odlog izvršbe za terjatve za javne storitve (vrtec, šola) z upoštevanjem premoženjskega stanja dolžnika; vzpostavitev poroštvenega sklada države za ureditev moratorijev na plačila neprofitne najemnine, najemnine, stroškov kredita za reševanje osnovnega stanovanjskega problema, stroškov vode, elektrike, kurjave, za prehodno obdobje socialne ogroženosti družin, ki nastopi zaradi izgube zaposlitve ali smrti v družini; izvzem otroškega dodatka iz sistema socialnih transferjev, saj njegov namen ni socialna varnost, ampak enak razvoj otrok, in izvzem otroškega dodatka kot dohodka, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.