Tiskane izdaje
Zato ne čudi, da se je več kot 130 udeležencev – krajinskih arhitektov, prostorskih načrtovalcev, varuhov kulturne dediščine in narave, predstavnikov upravljavcev in gospodarskih družb ter zainteresiranih posameznikov – odzvalo povabilu Društva krajinskih arhitektov Slovenije.
Zakaj? Posvet »Misliti Tivoli – izzivi celovitega upravljanja mestnega parka« je bil strokovno srečanje, na katerem so zbrani razpravljali o potrebi po celovitem upravljanju parka skozi različne vidike upravljanja.
V izhodišču posveta je bilo spoznanje, kako pomen zelenih površin v urbanem okolju narašča, da se koristi urejenih zelenih površin zaveda vedno več ljudi, da pričakovanja po urejanju zelenih površin izraža vedno več področij in da se povpraševanje po urejenih zelenih površinah povečuje, kar narekuje potrebo po celovitem in vključujočem upravljanju.
V parku se danes srečujejo posamezni prebivalci, družine in večje organizirane skupine, domačini in gostje, športniki, kolesarji in ljubitelji narave. A nesporno dejstvo je, da je velik del prvotnega parkovnega območja, ki ga je pred 200 leti kupilo mesto, danes pozidan.
Pomen zelenih površin v urbanem okolju narašča. FOTO: Blaz Samec/Delo
Pri urejanju so v preteklosti lastnike in javno oblast vodili različni motivi, dandanes park vzdržuje javno podjetje Snaga, letos je park kot sestavni del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib dobil novo strokovno vodstvo, ki je zavezano ustanovitvenemu aktu in zakonu o ohranjanju narave. V urejanje parka se aktivno vključujeta občinska zavoda za turizem in šport – kdo v aktualnem konceptu zagovarja potrebe prebivalcev, vsakdanjih uporabnikov parka iz bližnjih stanovanjskih območij, ni zares jasno.
Podžupan Mestne občine Ljubljana Janez Koželj je poudaril, da je Tivoli po javnomnenjskih raziskavah poleg Gradu in Ljubljanice ena od treh »absolutnih identitetnih prvin mesta«, in omenil, da ima ljubljanski park Tivoli sicer tuje, posvojeno ime, a hkrati brez dvoma svojstveno dušo in podobo.
Tivoli je od nekdaj najbližje in največje zdravilišče za prebivalce, njegova povezanost z gozdnatimi območji in priljubljeno Potjo ob žici pa mu daje dodatno vrednost. Končal je polemično vprašanje o tem, kako ravnati v prihodnosti, ali intenzivirati rabo na robu parka ali nove rabe in programe širiti čez celotno parkovno območje?
Razpravljavci so poudarili zgodovinski razvoj parka in kako je bil urejevan. Vzpostavljen je bil pomen posameznih ureditev in prizadevanj za oživitev izbranih zgodovinskih ambientov, na primer Plečnikovega letnega kina na prostem, iz kulturnovarstvenega vidika je bilo kritično ocenjeno stalno razstavišče fotografij v Plečnikovi promenadi.
S posveta v Švicariji. FOTO Jure Gubanc
Neprecenljiva sta, kot je bilo povedano v razpravi, naravovarstveni pomen parka in to, da je ohranjanje narave v Sloveniji ustavno prepoznana vrednota.
Kljub vsemu pa: parka brez dreves ni, zdravje in podobo mestnega drevja načenjajo različne bolezni in to sproža vprašanja o ohranjanju, nadomeščanju in novih saditvah dreves v parku.
Pojavil se je tudi razmislek o značaju parka kot prostora – ta je hkrati mesto in narava in hkrati ni ne mesto ne narava. To kliče po ustrezni strokovni obravnavi in presoji o sprejemljivosti z vidika temeljne funkcije ljudskega parka, ki je nastal v času razsvetljenstva zato, da bi bili vsi prebivalci mesta, ne le privilegirani, deležni koristi skrbno urejene zelene površine.
Tehtno in dobro slišano je bilo tudi sklepno opozorilo, da so razen prebivalcev vsi vidiki urejanja v parku zastopani z različnimi organizacijskimi in operativnimi strukturami, obenem pa je bilo zanimivo prisluhniti razlagi, zakaj si je treba prizadevati za to, da bi bil Tivoli upravljan celovito in vključujoče.
