Obnova reprezentančnega objekta mestne zgodovine

V starem mestnem jedru Krškega, kjer se hiše držijo druga druge, je ena najzanimivejših Mencingerjeva hiša. Stavba, ki je v resnici spomeniški kompleks dveh hiš, je dobila ime po enem od lastnikov, pisatelju, odvetniku in kratek času tudi krškemu županu Janezu Mencingerju. Dve stoletji pred tem pa je v tej hiši svoje zadnje mesece preživel polihistor, zbiratelj in založnik Janez Vajkard Valvasor.

Krško, mesto med reko Savo in Trško goro, ki je mestni status dobilo že prej skorajda 550 leti, med svoje znamenitosti uvršča tudi staro mestno jedro. Tam se je občina pred desetletjem, ob skorajda sočasni obnovi dveh največjih in najpomembnejših kulturnih spomenikov, Valvasorjevega kompleksa, kjer deluje mestni muzej, in brestaniškega gradu Rajhenburg, lotila obnove Mencingerjeve hiše.

Z vidika kulturne dediščine je ta stavba pomembna zato, ker predstavlja meščansko bivalno kulturo 19. stoletja. Še pred odprtjem nove pridobitve je zgodovinar Boris Golec razčistil vprašanje, katera hiša v Krškem je bila Valvasorjeva. Ravno v Mencingerjevi hiši je veliki polihistor leta 1693 živel približno pol leta, od pomladi do zgodnje jeseni, in tam umrl. Po dilemi, o kateri je pisal tudi Janez Mencinger, da se je »vsaj sedem izmed starejših hiš potegovalo za to čast«, je Golec med dokumenti odkril, da je bila leva stavba Mencingerjeve hiše prava Valvasorjeva hiša.


 

Stavba, velika 1600 kvadratnih metrov

Njegova vdova je hišo leta 1706 prodala Janezu Krstniku Kamnikarju, upravitelju gospostva Šrajbarski turn oziroma gradu v Leskovcu. Od leta 1717 in skorajda celotno 18. stoletje so bili lastniki hiše baroni Zetschker. Lastnik obeh hiš je bil tudi grof Anton Aleksander Auersperg oziroma Anastasius Grün (1806–1876), avstrijski pesnik in kranjski liberalni politik. Za njim pa so bili lastniki njegovi dediči, vse do leta 1887, ko je ti imenitni hiši kupil Janez Mencinger. Hišo, vsak polovico, sta leta 1913 dedovala njegova sinova Anton in Leon. Leta 2009 je hišo kupila krška občina in se dve leti pozneje lotila obnove, ta je bila končana 2013.



Celostna prenova 1600 kvadratnih metrov velike stavbe – ali dveh stavb – je zajemala obnovo pritličja, prvega nadstropja in podstrešja, strešne kritine ter pročelja s prezentacijo vseh odkritij. Pred začetkom obnove so s stavbno in arheološko raziskavo razkrili stavbni razvoj hiše oziroma dveh meščanskih hiš skozi stoletja.



Alenka Železnik, ki je bila zaposlena na ljubljanski območni enoti zavoda za varstvo kulturne dediščine in je sodelovala pri obnovi, pojasnjuje: »Raziskave so pokazale stavbni razvoj od srednjega veka prek renesanse in baroka do začetka 20. stoletja in hkrati razkrile izjemne kvalitete v arhitekturi ter slikarski, kiparski in stavbni opremi. Prepoznavna kontinuiteta razvoja hiše, ki so jo skozi stoletja gradili in oblikovali lastniki iz vrst bogatih meščanov in plemstva, je zaradi svoje izjemnosti, pričevalnosti in redkosti zahtevala skrbno načrtovanje in izvedbo obnove.«



Strokovnjaki so za izhodišče vzeli izvirno podobo zunanjosti in notranjosti, kot se je izoblikovala do konca 19. oziroma začetka 20. stoletja. »Ohranjeni so tlorisna zasnova, višinski gabariti, oblike in nakloni streh, osnost, velikost in oblika okenskih in vratnih odprtin uličnega in dvoriščnih traktov. Na ulični strani je obnovljena pilastrsko in štukaturno členjena fasada s fresko Marije Pomočnice,« razlaga sogovornica.



Poleg ohranjenega vhoda, ki je nastal v 19. stoletju ob združitvi dveh meščanskih hiš, sta bila tudi dva zazidana kamnita prehoda. S tem se je vzpostavila izvirna podoba dveh samostojnih, skoraj identično zasnovanih hiš. Na notranjih dvoriščih pa so popolnoma dotrajane lesene ganke zamenjali z novimi, macesnovimi, ki so bili izdelani po izvirniku. Dvorišče so tlakovali z rečnimi prodniki.



»V notranjosti je v celoti ohranjena prostorska organizacija iz časa nastanka hiš, odstranjene so le sekundarne predelne stene v ponovno vzpostavljenih vhodnih vežah, v delu pritličja južne hiše pa je prezentirana prvotna, še srednjeveška stavba,« pravi Alenka Železnik. Vsi pritlični prostori so bili na novo tlakovani s kamnitimi ploščami in rečnimi prodniki oziroma z materiali, ki so jih uporabljali pred stoletji. Šablonske poslikave s konca 19. stoletja so rekonstruirali, lončene peči iz istega obdobja obnovili, prav tako so obnovili dobro ohranjeno stavbno pohištvo in lesene pode, dotrajane pa zamenjali z novimi, narejenimi po izvirniku.
 

Zgleden primer sodelovanja

Med obnovo so v nadstropju severne hiše našli veliko posebnost: izjemno renesančno poslikavo z dvema grboma, upodobitvijo Boga, obdanega z angeli, ter horizontalne pasove moških in ženskih portretov v značilnih oblačilih tistega časa. »Upodobljena grba, severni z značilnostmi grba Ungnadov in južni z značilnostmi grba Werneckov, govorita o možnih lastnikih hiše v 16. stoletju, to je o Hansu III. Ungnadu in njegovem sinu Krištofu, poročenem v družino Werneckov,« razloži Alenka Železnik domneve, ki še niso potrjene. Vsekakor pa so poslikave nastale v 16. stoletju in so v slovenskem prostoru redke oziroma edinstvene, ker so na njih posvetni, ne cerkveni motivi.



Na drugo posebnost so arheologi naleteli tik pred koncem del, ko so na dvorišču odkrili lesene stebre zgradbe iz 13. ali 14. stoletja. S podobnimi najdbami lesene arhitekture meščanskih stavb se lahko v okolici pohvalita le Ljubljana in Zagreb.

Mencingerjeva hiša, ki je z obnovo postala ne samo pomemben, ampak tudi reprezentančni objekt mestne zgodovine, je namenjena predvsem muzejskemu delovanju.



V njej je urejena Mencingerjeva spominska soba z razstavljenimi predmeti iz njegove zapuščine, posebna pozornost je namenjena sobi s freskami iz 16. stoletja. V pritličju si je mogoče ogledati obnovljeno sušilnico sadja iz 19. stoletja in občasno razstavo 80. so bila leta … v Krškem, ki prikazuje utrip desetletja na tem območju. V objektu deluje tudi regionalna razvojna agencija, tako da je zgodovinsko pomembna Mencingerjeva hiša po obnovi središče raznovrstnega dogajanja.



Obenem pa je hiša zgleden primer sodelovanja med strokovnjaki, izvajalci in lastnikom oziroma investitorjem, občino Krško, ki je pokazala velik posluh za temeljito in kakovostno obnovo oziroma za ohranitev pomembne kulturne dediščine.