Tiskane izdaje
V okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije že od leta 1990 deluje Tom, telefon za otroke in mladostnike, ki je nastal kot čustvena opora mladim, ki se v procesu odraščanja srečujejo z različnimi vprašanji, dilemami in stiskami. Telefon devetim svetovalnim skupinam, ki delujejo po vsej Sloveniji in v katerih svetuje približno 150 prostovoljcev, na leto zvoni okrog štiridesettisočkrat. Približno sedem tisoč klicev je takšnih, ki zahtevajo svetovanje. In medtem ko so težave, ki zadevajo odraščanje, enake, že odkar obstaja mladost, je vse več stisk, ki nastajajo kot posledica spletnega medvrstniškega trpinčenja, pove Zdenka Švaljek, strokovna vodja nacionalne mreže Tom.
Kdo vas največkrat pokliče in kakšne so njihove najpogostejše težave?
Največkrat se za klic odločijo mladostniki, stari med 12 in 15 let. Precej imamo tako imenovanih preizkuševalnih klicev, ko se mladi zafrkavajo. Čeprav je to način preizkušanja meja, se tudi na takšne klice odzivamo strokovno, saj se zavedamo, da se lahko prošnja za pomoč skriva tudi v takšnih pogovorih. Hkrati pa damo mladim, ki se morda v nekem trenutku odločijo za klic zgolj zaradi zafrkancije, vedeti, da se lahko na naše svetovalce zanesejo tudi takrat, ko bodo v stiski. Te so večinoma povezane z odraščanjem, kot so telesni razvoj, spolnost, odnosi v družini, odnosi v šoli, prve ljubezni in podobno. Zadnje čase pa je na žalost vse več klicev, ki se nanašajo na medvrstniške odnose in nasilje, tako v resničnem življenju kot tudi na spletu. Kličejo pa tudi otroci in mladostniki, ki se z nasiljem srečujejo v domačem okolju.
Tukaj gre pa že za resnejše težave. Kaj jim svetujete, kako jim pomagate?
Ker so vsi klici anonimni, prijave ne moremo podati, če otrok sebe in tistih, ki jih trpinčijo ali zlorabljajo, ne želi izpostaviti poimensko. Lahko jim le svetujemo, naj poiščejo odraslo osebo, ki ji lahko zaupajo. V primeru kaznivih dejanj jih seveda poskušamo spodbuditi, da nam povedo svoje podatke, saj v takšnem primeru prijavo lahko podamo tudi mi, vendar je takšnih primerov res malo. Ponavadi pokličejo zato, da vsaj prvič z nekom anonimno spregovorijo o težavi, in takšnih je približno 70 odstotkov primerov.
Pa se težave mladostnikov danes razlikujejo od tistih, s katerimi so se mladostniki ukvarjali pred petnajstimi, dvajsetimi ali tridesetimi leti?
Glavne težave v zvezi z odraščanjem ostajajo enake, pa tudi resnejše težave, ki se navezujejo na nasilje, razmišljanje o samomoru in smislu lastnega obstoja, se ne razlikujejo kaj dosti od tistih včasih. Vse več pa je seveda spletnega nasilja, saj se je splet pojavil kot vzporednica resničnemu življenju. Tam pa se lahko dogajajo tako lepe kot tudi neprijetne stvari. Dekleta se na primer med seboj zmerjajo, ena skupina izloči prijateljico, potem pa o njej pišejo negativne, večinoma izmišljene zgodbe, čez en teden pa se morda že pobotajo. Včasih, pred spletom, je to šlo hitro v pozabo, danes pa takšne stvari ostanejo na spletu za vedno in jih je težje zbrisati in pozabiti. Zato so tudi čustvene posledice bolj resne in pustijo globoko sled, ki se jo težje predela.
Torej je tega več pri dekletih?
Ne opažamo bistvenih razlik med fanti in dekleti, gre le za različne oblike izražanja medvrstniškega nasilja. Morda je pri fantih več izsiljevanja, pri dekletih pa ogovarjanja. Zmerjanje in laži so pri dekletih res bolj pogosti, saj družba od deklet še vedno pričakuje, da bodo prijazne, pridne in prijetne, pri fantih so ta pričakovanja kljub vsemu nižja, zato nemalokrat nima smisla, da o njih pišejo in govorijo takšne stvari. Opažamo pa, da tudi fantje postajajo bolj občutljivi, vsaj pri temah, ki zadevajo videz, kot je na primer njihova telesna teža.
Kaj pa svetujete mladostnikom, ki so doživeli spletno trpinčenje?
Najprej se težave lotimo s tehničnega vidika, tako da svetujemo, naj tistega, ki ga trpinči, blokira, zamenja naj tudi vsa svoja gesla za dostop do svojih spletnih profilov, saj velikokrat prihaja tudi do kraje identitete. Svetujemo še, naj stvari dokumentira, se pravi naredi fotografijo zaslona, sploh, če se »bullyja«, kot pravimo tistim, ki trpinčijo, prijavi, kar pomeni, da bo treba trpinčenje dokazovati. Potem pa poskušamo žrtev čustveno razbremeniti in pojasniti, da kljub trenutni težki situaciji ni prepuščena sama sebi, in skupaj poiščemo možne rešitve in osebe, ki lahko pomagajo. Ta del je zelo pomemben.
Kako pa lahko ukrepajo starši, če se trpinčenje dogaja njihovemu otroku?
V vsakem primeru se lahko naredi prijava, v primeru suma kaznivega dejanja, je treba iti tudi na policijo. Če se trpinčenje dogaja v šoli, ga je treba prijaviti šolskim delavcem, in veliko šol ima to že dobro urejeno. Je pa seveda odvisno od šole in ravnatelja. Nekateri se odzovejo takoj in dajo jasno vedeti, kaj se sme in kaj ne. Tudi zato je ozaveščanje o medvrstniškem nasilju nujno. Najboljša pa je še vedno preventiva.
Kako pa lahko starši ravnajo preventivno, ne da bi s svojim nadzorom preveč posegli v otrokovo pravico do zasebnosti?
Na Tomu imamo krasen slogan – »odgovor je pogovor«, in ta slogan res velja v večini primerov. Seveda, super je, dokler je vse v redu in ne potrebuješ nadzora, med starši in otrokom pa obstaja medsebojno zaupanje. Če pa se stvari zapletejo in starši začnejo pretirano nadzorovati, s tem lahko izgubijo otrokovo zaupanje, ki ga težko pridobijo nazaj. Pogosto slišimo, da starše skrbi, da imajo manj znanja o spletu kot njihovi otroci in se zato težje odločijo za pogovor o teh temah. Zelo pomembno je, da starši, ko se zgodi trpinčenje ali kaj podobnega, ne paničarijo ali moralizirajo, ampak da poskušajo otroku čim bolj stati ob strani in ga razumeti. Otrok takrat potrebuje pomoč, sočutje in ljubezen. Tudi mi smo počeli podobne napake in šli skozi podobne zgodbe, le da niso bile objavljene na spletu in so bile prav zato tudi kmalu pozabljene.
