Tiskane izdaje
»Medvrstniško nasilje lahko primerjamo z nasiljem v družini. Medvrstniško nasilje se je pojavljalo že v preteklosti, a ga nismo zaznavali in preprečevali,« pravi Slokar in dodaja, da ljudje prevečkrat mislijo, da je nasilje samo fizično, ne zavedajo se vseh pojavnih oblik.
Preberite še:
Pogovor z Zdenko Švaljek o mladostniškem medvrstniškem nasilju na spletu in v resničnem življenju
Marko Juhant o vzrokih za porast nasilja med otroki: starši otroka najprej opravičujejo, ko nasilje preseže sprejemljive meje, pa krivijo druge.
Pogovor z Zdenko Švaljek o mladostniškem medvrstniškem nasilju na spletu in v resničnem življenju
Marko Juhant o vzrokih za porast nasilja med otroki: starši otroka najprej opravičujejo, ko nasilje preseže sprejemljive meje, pa krivijo druge.
Pomemben hiter in ustrezen odziv
»Če otrok drugemu nameni kakšno zbadljivko, morda za to uporabi socialna omrežja, ga odrine ali brcne, so v nekem kontekstu to lahko okoliščine odraščanja. Vendar tudi to močno vpliva na varno in spodbudno učno okolje, zato moramo imeti kot družba res ničelno toleranco do takšnih pojavov,« opozarja Slokar. Iz izkušenj pove, da če pri otroku neprimernega vedenja ne omejimo takoj, ko ga opazimo, nam račun za to lahko izda šele čez leta, ko je pravzaprav že prepozno.
Policija se vsako leto vključi v okoli 100 do 130 primerov, a zavedati se je treba, da je to represivni organ, ki ukrepa v skrajni sili. Vsekakor je prvenstvena naloga policije, da na tem področju deluje preventivno.
»Če se o tem ne pogovarjamo, se zdi, da tega problema ni. Smo v obdobju tranzicije, problema se zavedamo, se ozaveščamo, ukrepamo, sodelujemo z drugimi deležniki. Ko bomo sprejeli vse ukrepe, bomo dosegli normalno raven,« poudari Slokar.
Dr. Stanka Lunder Verlič, direktorica urada za razvoj in kakovost izobraževanja, se strinja, da nasilje v izobraževalnem prostoru ni nov pojav: »Pojavne oblike nasilja se spreminjajo in hkrati tudi naš odziv nanje.« Lunder Verličeva se strinja, da nasilje med šolarji in vrstniki v našem prostoru in času ni nov pojav. »Dejstvo pa je, da je tempo življenja staršev drugačen kot pred leti. Časa za aktivno preživljanje časa z otroki je manj, zato se na vrtec in šolo prelaga veliko odgovornosti tudi s tega vidika.« Ker je cilj izobraževanja dober učni dosežek, poudarja, da je dokazana povezava med dobrim uspehom in varnim ter spodbudnim učnim okoljem.
Policija se na leto vključi v 100–130 najhujših primerov medvrstniškega nasilja.
Medresorsko sodelovanje
»Prav zaradi naštetega ni zaman, da se v zadnjem obdobju medresorsko tesno povezujemo. Ko vrtec ali šola ne zmoreta sama reševati zadev, nujno potrebujeta zunanje svetovalce. Zelo pomembni so pedopsihiatri, ki imajo pri obravnavi primerov več pristojnosti, kot jih imamo vzgojno-izobraževalne institucije. Jasno mora biti, kaj je v domeni vrtca, šole, centrov za socialno delo, zdravstvenih ustanov in na koncu policije,« Lunder Verličeva opiše pozitivne spremembe.
Poseben izziv za slovensko družbo so priseljenci. Pomembno je, da imajo tudi ti otroci zagotovljene enake izobraževalne pogoje, saj se bodo le tako lahko uspešno vključili v družbo. Prav strah pred priseljenci, ki ga imajo starejši, nikakor ne more pozitivno vplivati na otroke, če so vzgajani v družbi, da drugačnost ni sprejemljiva. Varno in spodbudno učno okolje se, tako pravita sogovornika, začne že precej pred vstopom v šolo, najprej za domačimi stenami in v vrtcu.
Starši učijo z zgledi
Simon Slokar je glede nasilja med vrstniki jasen: prvi signal, da v današnjo družbo ne spada prav nobena vrsta nasilja, morajo dati starši s svojimi pozitivnimi smernicami, strpnostjo in resnično ničelno toleranco že do verbalnega nasilja svojih otrok. »To je poudarek, ki ga želimo doseči tudi z medresorskim usklajevanjem. Otrok, ki se vede nasilno in ki mu nihče jasno ne pove, da je to nesprejemljivo, bo takšno vedenje v najstniških letih nadaljeval. Ko bo po 30 letih postal nasilen tudi do lastnih staršev, bomo šele ugotovili, da se pravzaprav že vse življenje tako vede. A mu nihče ni jasno povedal, da so njegova dejanja v civilizirani napredni družbi nesprejemljiva,« opozarja Slokar.
Dodaja, da se je napačno odzvati le ob pojavu fizičnega nasilja, saj se s tem lahko nekdo brani, potem ko je bil dolgo časa pod psihičnim pritiskom vrstnikov. »Brez pravega in poglobljenega pristopa lahko nastane dvojna škoda – najprej je otrok žrtev vrstnikov, na koncu pa je še kaznovan, ker se je po svoje zoperstavil takšnemu vedenju.«
Poseben izziv za strokovnjake so tudi sodobna socialna omrežja, saj sogovornika opozarjata, da je v družbi še vedno premalo zavedanja, da se navadno fizično nasilje začne z verbalnim. In če je nekoč bilo tudi verbalno nasilje slišati, se danes to dogaja prek socialnih omrežij v varnem zavetju otrokove sobe.
