»Če obiščeš islamski center, ni nujno, da obiščeš džamijo«

Prva ljubljanska in edina džamija v Sloveniji se je s svojo edinstveno belino usidrala v veduto slovenskega glavnega mesta pred tremi leti in pol, ko je minaret dobil betonsko konico. Kot del islamskega verskega in kulturnega centra pa se bo v ljubljansko mestno življenje uradno vključila po koncu postnega meseca ramazana proti koncu maja, čeprav so v islamski skupnosti razkrili, da bo kompleks zaživel že prej.

Pri islamskem verskem in kulturnem centru v Ljubljani, ki je že septembra lani dobil uporabno dovoljenje, dokončujejo še zadnje podrobnosti. V knjižnici nameščajo notranjo opremo, med drugim mize in regalnike, preproga z minimalističnim vzorcem že prekriva tla mošeje, muftijeva pisarna je končana, telovadnica pod osrednjim trgom prav tako. Kot je povzel arhitekt Matija Bevk, ena od gonilnih sil arhitekturnega biroja Bevk Perović arhitekti, so ta zahtevni projekt, pri katerem aktivno sodelujejo mesto, predstavniki islamske skupnosti v Sloveniji, arhitekti, skratka množice ljudi, uspešno pripeljali do skorajšnjega konca.

Čeprav se ni izšlo, da bi jo odprli leta 2016 oziroma natanko stoletje za tem, ko so v Logu pod Mangartom postavili prvo džamijo na slovenskih tleh (porušili so jo po prvi svetovni vojni), jo šteje za izjemen dosežek za slovensko družbo. Z njo se ni uresničilo samo polstoletno prizadevanje muslimanov pri nas in njihovih vodij, še zlasti aktualnega muftija Nedžada Grabusa, ampak je redek uspešen primer tudi z arhitekturnega, oblikovnega in gradbenega vidika, saj so zgradili vse tisto, kar so zasnovali v načrtu, ki je leta 2012 zmagal med 44 natečajnimi predlogi (28 iz Slovenije in 16 iz tujine). »Zelo malo je projektov, pri katerih bi isti avtorji lahko zasnovali urbanizem, arhitekturo, notranjo opremo pa vse do piktogramov, ki bodo obiskovalce vodili skozi center. In da bi se arhitektovo delo spoštovalo in pripeljalo do konca.«


 

Ne zaprt, temveč v mesto odprt kompleks

Po besedah glavnega tajnika islamske skupnosti Nevzeta Porića je ljubljanska džamija gotovo med najsodobnejšimi, skorajda zagotovo prva pametna v Evropi. To pomeni, da lahko z mobilnikom odklenejo vrata, prižgejo stropne luči, uravnavajo temperaturo, tudi ogreva ali hladi se v koraku s časom – na toplotno črpalko, skratka za 21. stoletje.

Prav kupola iz modrega tekstila, ki se je pred dnevi dvignila nad molitveno preprogo v notranjosti džamije, pa je še eden od dokazov, kako je mogoče tradicionalno islamsko arhitekturo reinterpretirati sodobno, primerno prostoru in času, v katerega je postavljena. To so v ljubljanskem arhitekturnem biroju Bevk Perović za izhodišče vzeli že med oblikovanjem idejne rešitve.

»Ustvariti smo želeli projekt, ki je vpet v tradicijo, hkrati pa je sodoben, torej nekakšen hibrid tradicionalnih islamskih vrednot in sodobnega sveta, integracija islamske verske skupnosti in slovenske družbe. Zato smo ga zasnovali kot kompleks z jasno identiteto, ki ni zaprt; če obiščeš center, ni nujno, da obiščeš, denimo, džamijo. Odpira se v mesto, in to že na prvi pogled. Program smo razdelili na šest ločenih enot, stavb, ki so ohlapno povezane, vmes pa vzpostavili javni prostor. Kamorkoli se na trgu pred džamijo postavite, se odpira vsaj en pogled proti mestu,« je izhodišče pojasnil arhitekt Matija Bevk.

Parcela nepravilne oblike

Kot je opomnil, parcela ni pravilne oblike, postavljena je ob železnico, na zdaj (še) degradirano območje, a hkrati zelo blizu mestnega središča. V sredini so objekti, severno in južno sta urejena parka. Severni je napol javen in se terasasto spušča proti restavraciji. V njem rastejo drevesa, tudi sadna, prisoten je tudi element vode, značilen za islamsko arhitekturo. »V tem delu bo v bližnji prihodnosti zrasla nova poslovno-stanovanjska soseska Parmova, skupaj z železniškim muzejem pa bi se tu lahko ustvarilo nekakšno novo kulturno središče Ljubljane. S tem projektom islamskega centra se je odprla predvsem priložnost za revitalizacijo tega dela mesta,« je na širše posledice njegove umestitve opomnil arhitekt.

Poleg verskih in kulturnih vsebin bodo tu med Parmovo in Kurilniško ter novo Džamijsko ulico odslej domovale tudi izobraževalne in športne dejavnosti. Betonski kvader, ki nosi napis, pozdravlja obiskovalca pri vhodu in ga popelje skoraj meter više proti džamiji. V sebi skriva umivalnico, pod osrednjim trgom pred džamijo pa je umeščena telovadnica, v kateri bodo med drugim pripravljali športne dejavnosti za okoli 300 otrok, ki bodo sem hodili k verouku. Spodaj je urejena tudi parkirna hiša za okoli petdeset vozil. Nasproti džamije je izobraževalni objekt z osmimi predavalnicami in knjižnico, v objektu poleg minareta bo v pritličju urejenih nekaj prostorov za varstvo otrok, v prvem nadstropju sobe za goste, v drugem pa pet stanovanj za predstavnike skupnosti.


 

Tudi po bosanskih zgledih

Pri podobi centra so poskušali izhajati iz brezčasnih prvin muslimanske arhitekture, nasprotno, kot so danes običajno zgrajene džamije po Evropi in so neposredne kopije tistih, ki jih gradijo v arabskem svetu, v evropskem prostoru pa delujejo tuje. »Ko je govor o džamiji, je govor o občutku stika z Bogom, dvigovanju k nebu, svetlobi, hkrati pa intimnosti. V navdih so nam bili bosanski zgledi, saj je tudi večina pripadnikov islamske skupnosti pri nas bošnjaškega porekla. Izhajali smo iz značilnih geometrijskih oblik, kvadratov, krogov ..., ki se v ponavljajočem se ritmu kažejo v tlaku iz teraca na trgu pred džamijo, jekleni fasadi ... Mreža, ki obdaja objekte, je nekakšna reinterpretacija tiste kasetaste mreže iz tradicionalne bosanske hiše, ki jo je delila v moški in ženski del. Pri našem projektu je namenjena predvsem zastiranju dogajanja v stavbi, ki tako s trga oziroma ulice ni vidno in uporabnikom zagotavlja intimo. Poenostavitev tradicije in izraz sodobnega časa pa se kažeta tudi v izbiri materialov, ki jih je pravzaprav zelo malo: bel beton, teraco, bela kovina, steklo ter hrastov in macesnov les.«

Tudi džamija je zgrajena kot enostavna betonska konstrukcija, oblečena v jekleno konstrukcijo in steklo, lesena vrata se v toplejših mesecih lahko odprejo in tako s trgom razširijo molilnico. Po besedah arhitekta je pomemben element notranjosti kupola. »Notranji prostor džamije je kot en sam velik prostor, ki se dviguje proti nebu. Tako kot celotna konstrukcija. Strop, ki je obešen na zunanjo konstrukcijo, z malimi kupolami ponazarja dvigovanje proti nebu. To še jasneje poudarja lahkotna kupola iz modrega tekstila, ki je prispodoba neba in navezava na slavno Modro mošejo, hkrati pa tudi lestenec,« jo je opisal Bevk, Porić pa je dodal, da povsem drugačen izraz dobi ponoči. Tudi notranjost džamije je kar se da preprosta v izrazu, opremljena z zgolj osnovnimi elementi in predvsem bela.

Molitvena preproga je siva z minimalističnim vzorcem, minber (neke vrste prižnica), ki se uporablja ob petkih in v času bajramrskih molitev, je lesen, prav tako kursi, nekakšna manjša različica minberja, in se uporablja druge dni. Mihrab, niša, ki simbolizira obrnjenost proti Meki, je iz brušene kovine, steno pa krasijo zlati napisi iz Korana, ki jih po besedah Porića najdemo v skoraj vseh džamijah. »V desnem krogu piše Alah, v levem Mohamed, zgoraj je 255. stavek 2. poglavja iz Korana, ki govori o Bogu, med drugim o tem, da ni drugega kot Alaha, da večno živi, da ga nikoli ne prevzame dremež, da je njegovo tisto, kar je v nebesih in na zemlji ... Stavek, ki ga večina vernikov zna na pamet in ga je slišati pri molitvi,« je pojasnil. Za vernice je predviden prostor na galeriji, nadstropje više.

Celotno strukturo džamije »drži« mala molilnica, itikaf, ki stoji ob vhodu in je namenjena tistemu, ki bo zadnjih deset dni meseca ramazana v imenu skupnosti želel preživeti v osami in molitvi.


 

Zahteven prav vsak element

Kot je poudaril Bevk, je bilo za arhitekte najtežje »držati linijo skozi sedem let in izpeljati vse tako, kot je treba«. Že večkrat pa je bilo slišati, da je islamski verski in kulturni center vzoren primer tudi za gradbeno stroko. »Prav zato, ker je vse premišljeno do najmanjšega detajla in bi se ob slabi izvedbi videla najmanjša napaka. Moram priznati, da so se izvajalci dostikrat jezili na nas, saj so morali biti natančni prav pri vsakem koraku, majhna napaka bi se čez pol leta lahko pokazala kot velik problem,« je povedal Matija Bevk. Esad Mulalić, ki je opravil večino betonskih del in drugih zahtevnih gradbenih posegov in s svojimi zaposlenimi projekt džamije vzel kot poslanstvo, pa je prav tako iskreno priznal: »Vse je bilo težko! Pri projektu pa mi je najbolj všeč, da je vse tako povezano in da iz garaže prideš povsod. Tisti, ki so center že obiskali, pa so najbolj navdušeni nad zunanjo ureditvijo.«

Pred islamskim kulturnim centrom na željo islamske skupnosti raste hrast, od leta 2017 tudi ambrovec, drevo verskega sožitja in miru, ki so ga posadili mufti Nedžad Grabus, ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, evangeličanski škof Geza Filo in paroh Srbske pravoslavne cerkve Rade Despotović. Ali bodo z minareta klicali k molitvi, pa se po besedah Porića za zdaj še niso odločili.