Palača, kjer te v okrogli veži pozdravi sv. Florijan

Med stavbami, za katere je v okviru 11. festivala Odprte hiše Slovenije (OHS) vladalo največje zanimanje, je tudi palača Zavarovalnice Triglav na vogalu Miklošičeve ceste in Trga OF v Ljubljani, ki se spogleduje z glavno železniško in avtobusno postajo. Že takoj po izgradnji pred devetdesetimi leti je postala prava znamenitost Ljubljane. Kazala je na finančno uspešnega pa tudi kulturno izobraženega naročnika, katoliško zavarovalno družbo Vzajemno zavarovalnico. Njena pravna naslednica Zavarovalnica Triglav, ki letos praznuje 120-letnico delovanja, je javnost povabila v delno prenovljeno notranjost, ki je drugače ni mogoče videti.



Katoliška zavarovalna družba je po nakupu parcele leta 1927 tedaj že uveljavljenemu arhitektu Jožetu Plečniku, ki je bil sicer zaseden s projektom za praški grad, naročila izdelavo načrtov za svojo poslovno-stanovanjsko stavbo. Do takrat so najemali »Medijatovo hišo« na današnji Slovenski 51, novo stavbo edine zavarovalnice v slovenski lasti pa so videli kot narodni projekt. Vanjo so se vselili ob 30-letnici delovanja, in kot je hvalil zapis v katoliškem Ilustriranem Slovencu, je bila zgradba »kot dokumentacija slovenskega gospodarskega uspeha vsa iz domačega materiala, gradila so jo le domača podjetja«. Med drugim je bila zgrajena iz kraškega kamna, podpeškega marmorja in vrhniške opeke.



Kot je povedal arhitekt konservator Vid Klančar, ki je pripravil obsežen konservatorski načrt, strokovni temelj tudi za morebitne nadaljnje obnove stavbe, je bilo pritličje prvotno namenjeno trgovskim prostorom in stanovanju hišnika pa tudi katoliškim dejavnostim, denimo Mohorjevi družbi in Zvezi katoliških kmečkih mladenk, poslovni prostori zavarovalnice, kamor so prihajale stranke, pa so bili v mezzaninu – prvem nadstropju. V preostalih treh nadstropjih so bila najemniška stanovanja tudi za del zaposlenih. A tudi v teh etažah je bilo že od začetka nekaj poslovnih prostorov, denimo ordinacija prve izšolane zobozdravnice pri nas Pavle Marije Kocjančič. Za vselej pa so stanovanja v pisarne spremenili v sedemdesetih letih. Danes je v stavbi le še eno.

V kleti »turistovska« kapela in telovadnica

Podobno zasnovana je bila tudi leta 1936 prizidana stavba Plečnikovega asistenta Franceta Tomažiča. Nad mezzaninom, v katerem so uredili arhiv, so bila štiri stanovanjska nadstropja, eno več kot v Plečnikovi stavbi, kar je Tomažiču uspelo z nižjo višino nadstropij, a to nepozorni opazovalec zunanjščine zlahka spregleda, v notranjosti pa se kaže zgolj z nekaj stopnicami na hodnikih. Na notranjem dvorišču so po Tomažičevih načrtih zgradili še polkrožno stavbo, v kateri je bilo dnevno zavetišče, v drugem nadstropju pa najverjetneje samske sobe s skupnimi sanitarijami, navaja Klančar. V kleti sta bili telovadnica in kapela, ki naj bi kazala, na kakšnih temeljih stoji zavarovalnica.



Načrte in opremo za to »turistovsko« kapelo, v katero so prihajali na zgodnje jutranje maše nedeljski izletniki, preden so odšli na vlak, je Plečnik zaupal asistentu Janezu Valentinčiču, ki je risal tudi izvedbene načrte za fasado. Marijin kip je izdelal kipar Božo Pengov, freski sv. Florjana in sv. Bernarda pa njegov brat, akademski slikar Slavko Pengov. Leta 1933 je bila kletna telovadnica preurejena v lutkovno gledališče Krščanskega ženskega društva in dvorano glasbenega društva Ljubljana, nekaj časa, tudi po vojni pa je v kleti deloval še kino. Po vojni je bila zavarovalnica podržavljena in preimenovana v Zavarovalni zavod Slovenije, opremo kapele pa so leta 1946 z dovoljenjem škofije odpeljali v Dražgoše, kjer je bila cerkev med vojno porušena. V zasilni kapeli je bila, dokler ni bila blagoslovljena nova cerkev po načrtih arhitekta Toneta Bitenca.
 

Prenova ob 120. jubileju

Do danes je stavba doživela mnogo predelav. Ob 120-letnici delovanja zavarovalnice so jo delno prenovili. To nalogo so zaupali ljubljanskemu biroju Arrea, arhitekti pa so pri posegih v ta spomenik državnega pomena (od leta 2009) tesno sodelovali s spomeniško službo, poleg Vida Klančarja še z odgovorno konservatorko Ireno Vesel z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Prenovljena in izčiščena je vhodna avla, kjer obiskovalca pozdravlja velik kip zavetnika pred požarom sv. Florijana, tja ga je postavil že Plečnik, a so ga po vojni odstranili in ga šele leta 1989 vrnili na njegovo mesto, obnovljeno je monumentalno stopnišče, v mezzaninu sta obnovljeni velika in mala sejna soba ter urejen kotiček s sejno mizo in štirimi stoli, ki so jih izdelali po stari fotografiji. Novo opremljena je tudi sejna soba v četrtem nadstropju, kjer je uprava.



»Reprezentativne prostore stavbe smo poskušali rekonstruirati čim bolj po prvotnih predlogah. Tako smo v delu z mizo in stoli, ki gleda na trg OF, odprli tudi rebrasti strop, ki lepo kaže Plečnikovo likovno govorico. Takšnega ima celotno nadstropje, a je zakrit, še vedno pa ima potencial, da se nekoč znova odpre očem,« je povedala vodja biroja Arrea in profesorica Maruša Zorec. Prav v tem delu stavbe še stoji kip starca z mošnjo denarja v roki in otrokom Ivana Sojča, kar najverjetneje simbolizira življenjsko zavarovanje in povezanost med generacijami. Leta 1937 ga je namensko za zavarovalnico izdelal Ivan Sojč, a je »starec« 26. maja 1942 v atentatu na visokega uradnika Iva Peršuha prav tako dobil še danes viden strel v glavo.

Kot je dodal arhitekt Tadej Bolta, so morali pri prenovi sprejeti tudi veliko kompromisov, saj je treba stavbo prilagoditi današnjim potrebam, tudi mnogoterim vodom in strojnim inštalacijam. A zdaj se mnogo bolj jasno kažejo fragmenti vrednosti prvotne zasnove.



»Veseli nas, da se tudi naročniki dobro zavedajo, da delujejo v stavbi, ki je zgodovinsko in arhitekturno tako bogata, to je primer dobre prakse, kako se lahko ohranja arhitekturna dediščina tudi v novih časih. Pomembno je, da naročnik razume, da je to proces, in ne novogradnja, ki zahteva tudi čas in potrpežljivost,« sta poudarila sogovornika. Tudi za arhitekte so takšne prenove težavne zato, ker stavbe ni mogoče zapreti in se je celovito lotiti, za povrhu v prostorih zavarovalnice vladajo zelo stroge varnostne zahteve.

A po besedah Maruše Zorec je Plečnikova arhitektura res fantastična, bolj ko jo spoznavaš, več dragocenosti razkriva. Med rešitvami, ki vzbujajo navdušenje, je okrogla veža, s katero je mojster prikril dejstvo, da trakta stavbe nista pravokotna, temveč je med njima veliko ostrejši kot. S tem pa je tudi stopnišče dobilo še bolj poudarjen izraz z vertikalnim dvigom, poudarja sogovornica.
 

Marsikatera neznanka rešena

Sogovorniki so naleteli na kar nekaj neznank. Za veliko sejno sobo, v kateri je danes še ohranjena originalna Plečnikova omara, se je pokazalo, da je bila pozneje preseljena v Tomažičev del in tu je še danes. Kje je bila prvotno, je Vid Klančar razvozlal s pomočjo starih fotografij in arhivskega gradiva. »V dnevniku Franceta Tomažiča se mi je domneva tudi potrdila,« je povedal. Poleg knjižnih omar v Plečnikovi sejni sobi je od prvotne opreme zavarovalnice ohranjenih nekaj stolov (današnja oprema so replike), ki so danes v muzejski in zasebni lasti. Pohištvo naj bi bilo osovraženo zlasti med ženskami, ki so si na njem trgale najlonske hlačne nogavice.



Klančarju je uspelo zavarovalniško stavbo povezati tudi s šestimi umetninami priznanih avtorjev iz Narodne galerije, ki so gotovo nastale za to reprezentativno palačo, med njimi so portreti ustanoviteljev, predsednikov in drugih za zavarovalnico pomembnih mož: škof Anton Bonaventura Jeglič (Matej Sternen, 1939), jugoslovanski kralj Peter II. (Ivan Vavpotič, 1939–1940) – ta je nekoč visel v Plečnikovi sejni sobi –, Janko Mlakar (Stane Kregar, 1942), Ivan Sušnik (Božidar Jakac, 1934) in Ivan Vencajz (Božidar Jakac, 1936). Za zavarovalnico je bil naslikan še portret prvega generalnega ravnatelja Josipa Pehanija (Božidar Jakac, pred letom 1936), a kje je slika zdaj, ni znano.