Izkušnja biti doma bo vplivala na arhitekturo

Potem ko so se organizatorji arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije že dogovorili z več kot sto lastniki objektov in stotinjo arhitektov, napisali več kot dvesto predstavitvenih tekstov in angažirali petdeset prostovoljcev, so zaradi epidemije koronavirusa hiše in stavbe ostale zaprte. So jih pa odprli za obiskovalce spletne strani OHS. Letošnja, še pred koronavirusom izbrana tema, arhitektura za prihodnje generacije, je postala še kako aktualna.

Na spletu so odprli sto objektov iz vse Slovenije ter jih predstavili s fotografijami in opisi, kot to naredijo vsako leto, preden ljudi tudi zares povabijo v hiše, stanovanja, javne zgradbe, poslovne stavbe, primere kulturne dediščine in zunanje ureditve. Kot poudarja direktorica festivala, arhitektka Lenka Kavčič, so bili prva članica v celotni svetovni mreži Open House Worldwide (OHWW), ki jim je to letos uspelo tudi v spremenjenih razmerah. Kolegi iz drugih mest in držav so jim za to čestitali, sprašujejo jih, kako jim je uspelo.



»Postali smo novica tudi v času koronanovic in ta kriza nas je povezala v še tesnejše sodelovanje. Dogovarjamo se že, da bi izpeljali skupni vikend odprtih hiš na spletu, pripravili nekakšno svetovno arhitekturno razstavo. Vsaka od 47 članic bi se predstavila s tremi ali štirimi objekti na izbrano temo.« Ta konec tedna jim bodo s festivalom na spletu sledili kolegi v Brnu, julija pa v Melbournu.


 

V živo septembra

Odziv slovenskega občinstva je bil nad pričakovanji. Samo minuli otvoritveni konec tedna so imeli navdušujoče velik obisk spletne strani. Festival bo, če bodo razmere dopuščale, po slovenskih domovih in javnih stavbah zaživel med 25. in 27. septembrom, a že za tem, kar so predstavili na spletu, se skriva garaško delo ekipe OHS, poleg Lenke Kavčič še njenih sodelavcev Eve Eržen, Vesne Misjak, Kaje Tomšič, Teje Sedmak, Megi Pilko, Matica Brdnika in Jerce Kos.



Zadnje leto je navrglo celo vrsto novih projektov. V presojo šestčlanske komisije je 70 avtorjev poslalo več kot sto projektov, približno toliko kot vsako leto, največ iz osrednje slovenske regije in Gorenjske. Opaziti je, da so se arhitekti v slogovnem smislu nekoliko sprostili, rešitve si niso več tako zelo podobne in ne sledijo zgolj izčiščenemu, temveč so bolj sproščene, zajemajo različne, tudi bolj avtorske pristope k načrtovanju.

Les se je vnovič pokazal kot zelo sodoben material, četudi ga stereotipno še vedno vidimo kot domačijskega. Bolj množično je zaživel kot gradbeni material in element interierja v javnih objektih, telovadnicah, vrtcih, šolah, poslovnih prostorih. Vse več je prenov, tudi javnih in poslovnih objektov, kar je prav tako trajnostna usmeritev, pri marsikaterem projektu se kaže tehnološko visoka raven zahtevnosti investicij, pri vseh, ki so šli skozi kritiško sito žirije OHS, pa predvsem kakovostni arhitekturni odgovori na zahteve časa. In povrhu ti postajajo še bolj raznoliki, saj so v naš, za tuje arhitekte doslej zelo zaprt prostor ponovno začeli vstopati tudi arhitekti iz nekdanje Jugoslavije.


 

Prostor kot edino zdravilo

Prav v času karantene se je pokazalo, kako zelo nas prostor oblikuje, še več, da je naše edino zdravilo. Zdaj, po šestih tednih osamitve, se slehernik zaveda svojega doma, stanovanja ali hiše, ki ga je bil ne samo prisiljen deliti z družinskimi člani 24 ur na dan in sedem dni v tednu, ampak ga je moral spremeniti v pisarno, učilnico …



»Prostor zdaj dobesedno vpliva na naše zdravje in počutje, pokazalo se je, kaj vse v našem bivanju je odvečnega, predvsem pa, da arhitektura ni luksuz, temveč da mora odgovarjati na temeljne človekove potrebe, po zasebnem, mirnem kotičku za delo, učenje in sprostitev, na potrebe v skupnih prostorih. Prej, ko družine niso bile toliko časa skupaj doma, ni bilo težav s skupno dnevno sobo, kuhinjo in jedilnico, zdaj pa odprt tloris naenkrat ni več funkcionalen. Kako potrebna so, denimo, vrata, da jih po potrebi lahko zapreš in v miru delaš, zelo jih potrebuje tudi otrok. Kako pomembno je imeti dovolj naravne svetlobe v notranjosti, da o tem, kako dragocen je balkon, kjer lahko vsaj malce zaužiješ zunanjost, in da so blizu dostopne zelene površine, niti ne govorimo,« razlaga Lenka Kavčič.



Izkušnja te karantene, izkušnja biti doma, poudarja, bo brez dvoma vplivala na prihodnjo gradnjo oziroma načrtovanje stavb in prostora na splošno, znova bo moralo priti v ospredje načelo po meri človeka, saj se naše osnovne potrebe ne glede na socialni status ne razlikujejo. »V ospredju bo znova načelo humane arhitekture, pravica do zasebnosti, ki jo potrebujejo tako starši, partnerji kot otroci.«​



​Bistven preskok lahko pričakujemo tudi v javnem prostoru, kjer bo druženje zaznamovala socialna distanca. Javni prostor bo vnovič dobil veljavo in postal generator življenja, poudarja sogovornica. Arhitekti se bodo morali ozirati na potrebe po spremenjenem vedenju, tudi v šolskih učilnicah.

Arhitektura za prihodnje generacije bo morala upoštevati podnebne spremembe, ki se že jasno kažejo, zasnovo prostorov, ki bodo prilagodljivi in se bodo lahko spreminjali z našimi potrebami, to, da bodo odsluženi in izpraznjeni objekti spet na novo zaživeli ... »Če že nismo mogli v tem času zares občutiti zgledne slovenske arhitekture, naj bo naša spletna stran v prihajajočih dela prostih dneh vsaj spodbuda, da si gremo kakšen primer dobre prakse v domačem kraju ali občini pogledat vsaj od daleč, morda s kolesom, z družino ali sami in si tako popestrimo čas karantene,« se glasi povabilo z vrha festivala.