Lastni tempelj sreče

»Stanovanje je imelo zelo nefunkcionalno razporeditev, kar je očitno kupce, ki so si ga ogledali, štiri leta odvračalo od nakupa. Zame pa je najpomembnejša mikrolokacija v mestu, in ta je idealna: je v centru, a ni hrupa, ker spodaj ni lokalov, je svetlo, razgledi so lepi ... Za opremo in organiziranost pa je vselej mogoče poiskati rešitev,« začne pripoved o svojem domu na robu stare Ljubljane arhitektka Ana Gruden.

Za približno predstavo: ob vhodu je bila (s hodnika na desno) urejena kuhinja, iz nje pa se je vstopalo v kopalnico, iz te so vrata vodila v shrambo. Po prenovi se je kuhinja spremenila v spalnico (ki je obdržala intimno kopalnico), shramba pa je postala še ena kopalnica, zdaj dostopna s hodnika. V osrednjem bivalnem prostoru, kjer je bila nekoč dnevna soba, je danes kuhinja, povezana z otroško in dnevno sobo. Dnevno sobo je pred prenovo od kuhinje ločevala stena, vanjo se je prišlo samo iz otroške sobe.



»Bilo je značilno stanovanje s prehodnimi sobami, ki pa je doživelo drastično preureditev. Največji poseg je bilo podrtje stene med današnjima kuhinjo in dnevno sobo, za to sem poklicala tudi statika. Star hrastov parket na ribjo kost v kuhinji smo obnovili, v dnevni pa ga dopolnili s prav takšnim starim, ki mi ga je iz Bosne prinesel delavec. Teraco v predsobi smo zaradi dotrajanosti na novo zalili, ploščice v kopalnicah pa so prav tako stare cementne, kupljene v Berlinu. Čeprav za staromeščanska stanovanja ni bilo značilno, da bi imela olupljene stene do opečnate strukture, sem se zanje odločila v predsobi. To se mi je zdel element, ki je dom spremenil v brlog topline,« ga opisuje Ana Gruden. Prav v goli steni ni mogoče prezreti elementa iz stare kuhinje, ki so ga vgradili že prejšnji lastniki. Še vedno premore izvlečno mizo za mesenje kruha, a se uporablja kot omarica za čevlje.

Pri starih hišah jo navdušuje časovna dimenzija, občutek, da je prostor starejši od tebe, da je v njem bivalo nekaj generacij pred tabo in da jih bo še nekaj za tabo, jo navdaja z močjo in spoštovanjem. V njih se počuti bolj varno in ugnezdeno. »Ta hiša je bila zgrajena pred 131 leti in bo živela še nadaljnjih dvesto. So pa velika posebnost starih hiš, ki močno vpliva na življenje v njih, sosedje. Ker jih je malo, je pomembno, da se z njimi razumeš,« pravi in doda, da se sama s svojimi dobro razume.


 

Prilagojeno sodobnim potrebam

Po besedah gostiteljice je nujno, da dom prilagodimo sodobnim potrebam. »Glede na to, kako drag je kvadratni meter, je ključno, kako ga izkoristimo. Tudi vsak star kos, ki ga vgradim, mora imeti funkcijo, razlog, da je tam, ne želim si, da bi stanovanja, ki jih opremljam, postala odlagališča oziroma saloni starin,« poudarja.

Čeprav jih je opremila gotovo že kakšnih šestdeset, je prenova vselej pot v neznano. Nikoli ne veš, kaj te utegne presenetiti ali kako bo s kakšno napeljavo. Duha pa pomirja že to, da imaš znano ekipo mojstrov, na katero se lahko zaneseš. Težko je tudi predvideti, koliko bo prenova stala, saj stroški zaradi presenečenj mimogrede narastejo. S starimi elementi, kot je denimo star parket, pa je, kakor ti je usoda naklonjena.

»Za njimi brskam na bolšjih trgih, eBayju, svoje starinarje imam tudi v Trstu in Berlinu. Drži se me navdušenje nad posebnimi predmeti in vsakdo, ki si bo v stanovanje vgradil ali obesil kak všečen kos, ga bo vedno znova razveselil,« je prepričana. Tudi bolj svobodni smo, če kombiniramo različne stvari in različne sloge, tako je vedno mogoče kaj odstraniti ali vključiti na novo. »Če imaš vse v enem modnem trendu, je to veliko težje.«
 

Nenehno kaj drugega, zavese pa ostajajo

Četudi s hčerko tu živita šele tri leta, je stanovanje že večkrat spremenilo podobo. V tem času je sogovornica zamenjala luči nad jedilno mizo – svetile so tako dragocenejše kot tiste, ki ji jih je podarila prijateljica – zamenjala jih je tudi v dnevni sobi, enako kot kavče in klubske mizice, prav tako se nenehno spreminja otroška soba in »odrašča« z njeno hčerko. Le zavese, ki jih je obesila ob vselitvi, vztrajajo.



»Zelo rada imam zavese, saj prostoru dajejo mehkobo, neki dodaten ovoj. Veseli me, da je minil strah pred sintetičnimi iz 80. let in da zdaj, po letih, ko jih je pregnal minimalizem, spet prihajajo v modo. Je pa zanimivo, kako je ta element različen v različnih okoljih. Nemci, denimo, ne marajo preveč bogatih, blaga naročijo le za poldrugo širino okna, Italijani za dvojno, Irci pa za dve širini in pol, saj imajo radi bogato nagubane. Odvisno je seveda od materiala. Zavese in vzorci lahko veliko naredijo v interierju, a se o njih premalo govori. Prav tako se mi zdi pomembna dekorativna funkcija svetil. V spalnicah pogosto uporabim kristalne lestence, saj te razveselijo, tudi kadar ne gorijo. Ko se zjutraj zbudiš, se svetloba zrcali v kristalčkih.«

Všeč ji je tak, pripovedni kič, ki je vselej na tanki meji s cenenostjo, kar primerja z naličenostjo žensk. Če niso naličene priložnosti primerno, bolje, da niso. Lepo kičasta, ravno pravšnja za sanjanje, je tudi njena spalnica – z ogledalom in vzorcem ribic, izdelanih s slikopleskarskimi valjčki. Te pogosto uporabi pri preureditvah. Tako okrašene stene ohranijo globino, stena pa v nasprotju s tapetami diha, pojasnjuje.


 

Ogledalo v kuhinji, namesto tapet pa valjčki

Eden od njenih prepoznavnih podpisov je ogledalo vzdolž kuhinjskega pulta, pod visečimi omaricami, še zlasti če se tisti, ki kuha, s hrbtom obrača proti prostoru. Rešitev z ogledalom utemeljuje z besedami, da tako lažje komuniciraš z bližnjimi in prijatelji, poleg tega vzbuja občutek odprtosti, prostor deluje večji. V njunem domu pa sta s hčerko lastnoročni podpis pustili na kuhinjskem pultu. Narezali sta raznobarvne ploščice in ga z njimi okrasili.

Čeprav se Ane Gruden drži sloves, da je velika ljubiteljica starin, je opremila tudi zelo sodobna in minimalistična stanovanja, odvisno od konteksta in naročnika. Ne navdušuje se nad starim, poudarja, temveč nad kakovostjo, izdelavo, obliko, pa tudi dostopnejšo ceno. Na bolšjem trgu za nekaj evrov rada kupi kakšno svileno bluzo, nova podobna bi stala dvesto. Je pa res, da so cene vse višje, odkar je vintidž postal moden. »Stari predmeti so kosi z neko umetniško vrednostjo, če so izbrani, jih lahko, ko se jih naveličamo, prodamo za približno enako ceno. Običajne stvari je mogoče prodati le za nižjo ceno,« spomni na še eno njihovo odliko.



Kot arhitektka, ki je več let delala in živela v Berlinu – še vedno živi razpeta med Ljubljano in nemškim glavnim mestom – opaža, da so slovenski naročniki še zmeraj zadržani pri opremi interierjev, mnogi so zelo uniformirani. Gradbena dela in materiali še zdaleč niso poceni glede na povprečno slovensko plačo, zato naročniki raje stavijo na preverjeno in se tako kot tudi arhitekti izognejo eksperimentiranju, čeprav je opaziti, da je mlajša generacija arhitektov v tem pogledu vse bolj drzna. »Dom naj bo predvsem prostor, kjer se počutiš prijetno, in ne vem, zakaj bi se pri tem omejevali in si doma ne bi naredili kot lastnega templja sreče.«