»Džamija dokazuje, da se tudi kompleksni projekti lahko zgradijo«

Pogovor ob Plečnikovi nagradi, ki jo je prejel projekt Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani Bevk Perović arhitektov.

Objavljeno
27. junij 2020 07.00
Posodobljeno
30. junij 2020 11.22
Islamska skupnost, ki je del slovenske družbe, je vidnost dobila z belim in sodobno oblikovanim kompleksom. Ko se mu približaš, se začne razslojevati v več objektov, ki med seboj ustvarjajo odprt javni prostor. Foto David Schreyer
To je že peta Plečnikova nagrada (poleg dveh Plečnikovih medalj) za biro Bevk Perović arhitekti, ki je podpisan tudi pod zmagovalni natečajni rešitvi še za dva državno pomembna projekta – NUK2 in ljubljansko Dramo, ki se končno zdita vse bliže uresničitvi. Po njihovih načrtih začenjajo graditi skoraj sto metrov visoko stanovanjsko stopnico na Dunaju, končana je pedagoška fakulteta v Bruslju, v teku so njihovi projekti na Češkem in Slovaškem, nekaj tudi na Hrvaškem. Preusmeritev v tujino jim je ob svetovni gospodarski krizi pred desetletjem ob pomanjkanju projektov v Sloveniji omogočila preživetje, je poudaril Matija Bevk, ki je ob prejetju strokovnega odličja tudi v imenu soustanovitelja biroja Vase J. Perovića, predavatelja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, delil njuna razmišljanja.
 

Žirija je projekt džamije opisala kot »urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek ne le v nacionalnem, ampak tudi evropskem okviru«. Kakšno mesto zavzema v vašem opusu?


Ta projekt nam pomeni zelo veliko, ne samo zato, ker smo mu namenili veliko časa in energije, ampak predvsem zaradi njegove kompleksnosti in pomena v družbi. Zanimalo nas je, kako se lahko z novim projektom vzpostavi tudi novo situacijo v mestu in družbi, v Ljubljani, Sloveniji, morda tudi širše. Da se islamski skupnosti, ki je del slovenske družbe, ponudi primerno sodobno arhitekturno identiteto in vidnost. Zato je kompleks bel in sodobno oblikovan, zasnovan kot jasno viden »otok« v mestu, a ko se mu približaš, se začne razslojevati, vidiš, da ga sestavlja več objektov, ki med seboj ustvarjajo odprt javni prostor. Zgodovinsko gledano, denimo v Sarajevu, so bile džamije vedno tudi generatorji urbanega življenja. Ko so bile zgrajene, se je začela razvijati tudi okolica, okoli njih so se nizali drugi programi, ki so generirali urbano življenje. V primeru ljubljanske džamije ne gre samo za sakralni prostor, ampak mnogo več. Poimenovanje »kulturni center« je v resnici pravilno izbrano ime.

image
Arhitekta Matija Bevk in Vasa J. Perović v svojem biroju v nekdanjih prostorih ljubljanske veleblagovnice Astra, kjer delata z med 12 do 15 sodelavci, nekaj jih je vselej iz tujine. Foto Jure Eržen

 

V 23 letih delovanja biroja je arhitektura iz belega betona, izčiščena nepotrebnega in zaznamovana z belino, postala vaš prepoznaven podpis. Veliko pozornosti posvečate tudi natančni izvedbi.


Izvajalci vedno pravijo, da so stvari preveč zakomplicirane. A če želiš imeti precizno artikulirano arhitekturo, mora biti tudi izvedba natančna. Pri projektih, kakršna je džamija, so stvari videti na koncu zelo enostavne, a za to enostavnostjo se v resnici skriva kompleksen svet detajlov in preciznih odločitev, zakaj je neka stvar takšna, kot je.

Ne bi se strinjal, da so vsi naši projekti beli, nekateri so. V primeru muslimanskega kulturnega centra je bela barva vezana na sodobno arhitekturno percepcijo, a je obenem tudi barva tradicije islamske arhitekture. Usmerjenost v detajl je bila že Plečnikova značilnost, ki so ji sledili mnogi njegovi nasledniki, Ravnikar, Jugovec in tako naprej.
 

Kaj še sporoča vaša arhitektura?


Verjamemo, da arhitektura, potem ko je zgrajena in predana uporabniku, postane okolje za življenje. Ni sama sebi namen, je okvir za vse nadaljnje dogodke in uporabe. Imeti mora jasno podobo in prostorske kvalitete, biti mora dobro organizirana in hkrati neke vrste ozadje življenju, ki ga napolni. Vselej nas zanima tudi njena programska fleksibilnost. Kakovost arhitekture se kaže prav skozi njeno sposobnost preživetja skozi čas, najboljši primeri za to so mesta, ki jih imamo radi: v Italiji, Dunaj pa tudi Ljubljana.


 

Ste avtorji prestižnih vil in (socialnih) sosesk, fakultet, gledališča, knjižnice, tudi svoje hiše, ki jo je Pritzkerjev nagrajenec Glenn Murcutt označil za najtežjo arhitekturno nalogo. Kaj si še želite ustvariti?


Vsak projekt ponuja zadovoljstvo ob odkrivanju neznanega. Težko bi rekel, da je kaj, kar bi si izrazito želeli načrtovati ali pa ne bi hoteli. Zanima nas vsak projekt, ki ponuja arhitekturni izziv. Ne bi pa delali projekta, za katerega ni dovolj časa ali pri katerem naročnik ni pripravljen na dialog. Za nas arhitekte je morda največji problem, da se načrtovanju projektov namenja premalo časa, to ni le tehnično delo, ampak predvsem intelektualno delo, pri katerem je treba biti hkrati pozoren na številne vidike. Naročniki nas velikokrat že na prvem sestanku vprašajo, kako bo videti njihova hiša, ali bo iz betona ali lesa. Tega ne vemo, ker ne vemo, kaj bo prinesel projekt. Projekt šele začenjamo.

Res je, zelo težko je ustvariti svojo lastno hišo. Španski prijatelj, zelo znan arhitekt, nam je rekel, ne delajte tega, kupite si hišo od kolega, a ga nismo poslušali in smo se zelo namučili.
 

Ste kot naročnik (sami s sabo) zadovoljni?

Ja.

image
Novo univerzitetno knjižnico NUK2 so že v natečajni rešitvi leta 2012 zasnovali kot prostor srečevanja, komunikacije in različnih oblik dela, ki se s trgoma odpira proti mestu. Zdaj je projekt v fazi pridobitve gradbenega dovoljenja.
Računalniški prikaz Bevk Perović arhitekti

 

Je zaradi izkušnje s pandemijo pričakovati korenite spremembe v arhitekturi? Kakšne bodo, če bodo?


Zagotovo se bodo stvari spremenile, najprej naše obnašanje in funkcioniranje v družbi, zagotovo tudi pogled na arhitekturo. Zdaj bolj cenimo, kaj pomeni imeti balkon ali teraso. Mislim, da bomo živeli še bolj na prostem, da bodo javni parki in trgi ter obilo zelenja v mestu še pomembnejši. Morda se bo razvila večja lokalnost, nakupovalni centri se zdaj ne zdijo več potrebni, v ospredje je stopilo, da greš lahko v bližnjo majhno trgovino. Spremembe bodo, a mislim, da predvsem v obnašanju ljudi. Kaj pa bo to pomenilo za arhitekturo, bomo pa še videli.
 

Žirija se je v 100. letu ustanovitve fakultete za arhitekturo vprašala tudi o stanju v slovenski arhitekturi. Čas je, da začnemo stremeti k dvigu kakovosti grajenega okolja, je zapisala. Kaj menite vi?


Se zelo strinjamo. Za sodobno podobo države je nujno dvigniti splošno kakovost grajenega prostora. Čeprav se morda zdi drugače, je grajeni prostor po vsej državi v precej slabem stanju, neurejen in devastiran ter pomanjkljivo opremljen. Stanje se lahko izboljša samo s konstantnim in jasno reguliranim delom. Poleg jasne in učinkovite zakonodaje je pomembno tudi, da je arhitektura del splošne javne razprave, v stalni zavesti ljudi.

Zdi se nam pomembno, da je letošnja Plečnikova nagrada, za katero smo izjemno veseli, da smo jo prejeli, dobila tudi razstavo v javnem prostoru, saj arhitektura lahko tako mnogo bolj neposredno stopa v dialog z javnostjo. Druga pomembna zadeva so javni natečaji. Z njimi se dobiva kakovostne rešitve, usmerja se razvoj arhitekturne stroke in vzpostavlja dialog v družbi. A pomembno je, da se natečaji seveda tudi realizirajo, brez tega ni nič. To poudarjam, ker je bilo v Sloveniji v preteklosti veliko natečajev za objekte javnih inštitucij, ki pa potem niso bili realizirani.

image
Tako kot NUK2 je tudi prenova SNG Drame uvrščena med prioritetne državne projekte. Zmagovita natečajna rešitev Bevk Perović arhitektov iz leta 2017 je v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja. Računalniški prikaz Bevk Perović arhitekti


Prav džamija je dokaz, da se tudi kompleksni projekti lahko zgradijo, če nekdo stoji za njimi. Islamska skupnost z muftijem Nedžadom Grabusom na čelu je imela energijo, voljo in željo, da je, ne glede na prepreke, projekt pripeljala do uresničitve. To pogrešamo na državni ravni. Da bi nacionalno pomembni projekti presegli politične situacije. Premalo je resničnega angažmaja države, da bi se projekti, kot so NUK2, Drama, sodišče, Center znanosti, izpeljali in zgradili. V Švici, na Finskem, Nizozemskem, v Belgiji, denimo, dobro vedo, da se podoba države, in ne samo njeno funkcioniranje, vzpostavlja skozi ustvarjanje grajenega okolja.
 

Med zadnjimi zamujenimi priložnostmi je tudi gradnja hotela Brdo pri Kranju po zmagovalnem natečajnem načrtu biroja Krušec ob kongresnem centru, ki ste ga zasnovali vi za prvo predsedovanje Slovenije Svetu EU. Obeta se le prenova nekdanjega pomožnega objekta Titove garde po načrtih, ki so nastali v času omejitvenih ukrepov zaradi epidemije in brez strokovne presoje.


Težko bi komentiral. Predvsem se mi zdi zgrešeno, da država razpiše natečaj – udeležili smo se ga tudi mi –, in da šele na koncu tega dolgega procesa (pridobljeno je bilo gradbeno dovoljenje, izdelani vsi izvedbeni načrti vključno s projektom opreme op. p.), ugotovi, da ga ne bo mogla izpeljati, da je projekt predrag ali kar koli je že pravi razlog. To je zelo težko razumeti. Da ne govorimo o tem, da je edini pravi inštrument strokovno podprt arhitekturni natečaj. Takšno ad hoc reševanje je ponavadi slaba popotnica za projekte.

image
V Dunajskem Novem mestu so prenovili srednjeveški objekt in prizidali galerijo, kar je lep primer, kako mesto pridobi nov kulturni center. Od natečaja do izvedbe sta minili le dve leti, čeprav je bil projekt zelo kompleksen in težaven.
Foto David Schreyer

 

Kakšne so vaše izkušnje iz tujine?


V Belgiji, kjer smo zmagali na treh natečajih, stremijo k temu, da nagrajeni projekt z natečaja tudi zgradijo. V Avstriji, v Dunajskem Novem mestu, smo izvedli projekt prenove srednjeveškega objekta iz 12. ali 13. stoletja, skladišč in kazemat, s prizidavo galerije v večnamenski kulturni prostor. To je lep primer, kako lahko neko mesto pridobi infrastrukturni projekt. Celoten projekt od natečaja do izvedbe je potekal dve leti, čeprav je bil zelo kompleksen in težaven.