Ko bo kopališče Ilirija postalo športni center

V vročih poletnih dneh, še zlasti letošnjih, ko je varneje počitnikovati doma, je mestni bazen ena od povsem mamljivih izbir. Najbližji mestnemu središču je kopališče Ilirija, ki že leta čaka na temeljito prenovo in dograditev. Temeljni kamen zanju je županja Vika Potočnik položila že leta 1999, na prehodu v nov milenij je bila na mednarodnem natečaju izbrana tudi idejna rešitev avstrijskega arhitekta Petra Lorenza. Mestna oblast novi Športni center Ilirija napoveduje od leta 2008, dokončanje pa obljublja še pred letom 2024.

Kot smo poročali že minuli teden, je župan Zoran Janković gradnjo napovedal za leto 2021, projekt je trenutno v zaključni fazi priprave projektne dokumentacije za gradbeno dovoljenje. Medtem pa kopališče utripa (in bo vse do začetka gradnje) v deloma obnovljeni podobi, kakršno je dobilo pred štirimi leti, ko so prenovili olimpijski bazen – ta je razen manjših sprememb ostal skoraj enak kot ob izgradnji konec 20. let –, ploščad, tuši, toaletni prostori, hodnik in sončna terasa.


 

Najsodobnejši plavalni center

Novi Športni center Ilirija bo poleg pokritega olimpijskega bazena in trenažnega bazena s spremljajočimi prostori obsegal še Muzej Stanka Bloudka, večjo dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe. V podzemni garaži bodo uredili parkirna mesta, na novo tudi zeleno okolico, ki bo povezana s parkom Tivoli, ohranili bodo pročelje zdajšnje stavbe ter Lattermanov drevored.



Kot poudarjajo na mestnem oddelku za šport, bosta tako Ljubljana kot Slovenija pridobila najsodobnejši plavalni center, ki bo omogočal izvedbo velikih mednarodnih tekmovanj v plavanju in drugih vodnih športih. Tudi zaradi svoje energijske samooskrbnosti pa bodo lahko zgled drugim po Evropi, pa je v telefonskem pogovoru poudaril avtor bodoče podobe, avstrijski arhitekt Peter Lorenz, ki ima biroja na Dunaju in v Innsbrucku.

Septembra pred dvajsetimi leti ga je takratna ljubljanska županja Vika Potočnik (na priporočilo tržaškega župana Illyja) poklicala, ali bi sodeloval na mednarodnem natečaju za prenovo Ilirije. Odločil se je in zmagal in, kot pravi, ustvarjal povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli.


 

Kaj vam pomeni načrtovati takšen projekt v Ljubljani?

Za sodelovanje na natečaju sem se odločil iz istega razloga, kot bi se danes. Vsi poznajo Ljubljano po njenih kakovostnih arhitekturnih in urbanističnih ureditvah, ki so bile vselej vpete v kulturno os med Trstom in Dunajem. Vplivi so se vselej prepletali, če pogledate, si je arhitektura v vseh treh mestih zelo podobna. Tudi sam sem sledil delom Plečnika in Fabianija v teh mestih in čeprav sem iz Tirolske, se čutim pripaden temu kulturnemu okolju (Tržačanka je bila njegova mati Elda Zahn in je tudi žena Giulia Decorti, partnerka v biroju, op. p.).

Čeprav sta svetovni vojni prekinili te medsebojne kulturne vplive, se mi danes zdi zelo pomembno obujanje tega sodelovanja tako v političnem, gospodarskem kot arhitekturnem smislu, danes smo v združeni Evropi in to je gotovo razumeti kot pozitiven vpliv.
 

Kaj je bila poglavitna ideja, ki ste jo poskušali uresničiti pri prenovi in dograditvi kopališča Ilirija?

Glavna ideja je bila ustvariti povezovalno točko med mestnim središčem in parkom Tivoli, saj je bil nekoč pomemben vstop v park skozi Lattermanov drevored, ki sta ga prekinila kopališče in železnica, zdaj se v park vstopa skozi podhod. Poslej bo Ilirija s Tivolijem neposredno povezana z javnimi trgi, mimoidoči pa bodo skozi velikanska okna lahko opazovali dogajanje v bazenih in športnih dvoranah. Zelo zanimivo bo obiskati ta center.

Program se je od začetne idejne zasnove v teh dvajsetih letih skrčil, tudi zaradi omejenega proračuna, toda osnovne oziroma glavne pridobitve s tem niso okrnjene. Športni center bo še vedno obsegal med drugim tri bazene, tri športne dvorane, zunanje telovadišče, kavarno in odprti javni trg za različne dogodke, pomembno pa je, da to ne bo en sam objekt, temveč bo več različnih, in to je tisto, kar ustvarja komunikacijo, urbanost, urbano atmosfero.

Kar dela mesto privlačno, so povezave med različnimi načini uporabe, funkcijami, odnosi in povezavami. Ponovno odkrivamo pomen uporabnega javnega prostora, in to je značilnost evropske urbanistične tradicije.


 

Kaj je bilo najtežje arhitekturno vprašanje?

Zelo omejen proračun, ki ga je določila mestna vlada župana Zorana Jankovića, saj bo v tem finančnem okviru še vedno treba zgraditi precej. To ne bo lahka naloga, pretehtati bo treba vsak evro. Skozi teh dvajset let se je projekt spreminjal, ljudje in interesi so se menjavali, spremenile so se tudi okoliščine in zahteve, a tako je pri vsakem arhitekturnem projektu, sprejemanje kompromisov je naš vsakdan. Zato naš poklic ni tako zelo romantičen, kot se zdi na prvi pogled.


 

Projekt se ni realiziral dvajset let. Je kaj takega mogoče v Avstriji?

Ja, to je res dolgo obdobje, v vseh teh letih sem se že več kot stokrat pripeljal na sestanke v Ljubljano. Toda srečen sem, da se bo projekt vendarle začel uresničevati in bo doprinesel k podobi sodobne Ljubljane, usmerjene v zeleno prihodnost. To čakanje je na koncu rodilo še boljši projekt, prepričan sem, da bo zaradi tega Ljubljana pritegnila pozornost in bo za zgled, saj takšnega sodobnega urbanega, rekel bi futurističnega plavalnega in športnega centra, ne boste našli nikjer v Evropi.

Pri čemer pa nimam v mislih pomena iz 60. let, temveč to, da bo projekt, kakršnih bi si v prihodnosti želeli v zeleno usmerjeni Evropi. To je ničenergijski kompleks, energijsko samooskrben, s streho s sončnimi celicami, ki v središče postavlja človeka. Na arhitekturo gledam s humanističnega vidika, arhitekt mora služiti ljudem, javnosti, ne kapitalu ali svoji nečimrnosti. Ustvarjati mora kakovostnejše življenje in zadovoljstvo uporabnikov.


 

Futurističen se zdi še v enem pogledu. Zaradi koronavirusa in morebitnih novih epidemij bo postalo pomembno, da bomo lahko uživali tudi v domačem mestu.

Se zelo strinjam z vami. Morda so ljudje ponovno odkrili svoje mesto in kako pomembno je živeti v kakovostno zasnovanem okolju. Več vikendov bomo ostali doma, ne bomo leteli po svetu ob vsaki priložnosti. Zato bo pomembno, da bomo lahko čim bliže našli prijetne kotičke, kjer se bomo prav tako lahko imeli lepo, da bomo lahko kam peljali otroke, denimo tudi na prenovljeno Ilirijo.

Toda za njeno uresničitev je pred nami še veliko dela, saj je to tudi tehnično zelo zapleten in kompleksen objekt, treba bo premisliti še mnogo detajlov in najti primerne izvajalce. A sem prepričan, da bo v naslednjih letih Ljubljana obogatena za to pridobitev.