Enodružinska hiša na Krasu

Šli so k petim arhitektom, preden so našli takšnega, ki je razumel njihove želje in tudi okolje, kjer so nameravali postaviti hišo, je povedal lastnik, ki je naročilo nazadnje zaupal arhitektoma Boštjanu Matulu in Dominiku Sagadinu iz biroja Arhitektura AB objekt. Morda se sliši čudno, da so hišo na Krasu zasnovali v Celju, je poudaril, a v ospredju je bilo prav to, da so govorili skupni jezik. Ni skoparil s pohvalami, da so s hišo, ki je v resnici sestavljena iz treh delov, zelo zadovoljni, da so izbrali pravega arhitekta, pa je opisal kot njihovo najboljšo odločitev, ki bi jo priporočil vsakomur.

Dve leti je porabil samo za to, da je v krajih, od koder je doma, našel zemljišče, ravno pravšnje, da si na njem ustvarijo dom. Iskali so predvsem ravno parcelo, tudi zato, ker to pomeni najmanj stroškov. Terena tako ni treba prekopavati, ravnati, saj je že nared za postavitev objekta. Druga velika želja je bila, da je hiša pritlična, da torej nima stopnic, kar je po besedah Boštjana Matula, enega od soavtorjev njene zasnove, tudi najbolj smiselno za velikost kraja oziroma gabarite majhne vasi na območju Škocjanskih jam.

Da je tod teren res kraški, dokazuje pravcata, sicer še neraziskana kraška jama v neposredni bližini parcele. Zemljišče je nekoč že bilo naseljeno, saj so novega lastnika pričakale ostaline stare hiše in gospodarskega poslopja, a so bile že prave ruševine.


 

Iz treh, po funkciji ločenih delov

Ker je bilo zemljišče dovolj veliko, so se pri zasnovi nove pritlične hiše odločili, da to razčlenijo. Po funkciji so jo razdelili v tri enote, osrednji bivalni, spalni in servisno-garažni del, ter jih povezali s smiselnimi komunikacijskimi potmi. »Takšna rešitev je omogočila še eno bivalno odliko. Ker zemljišče leži ob cesti v središču naselja, je členitev prinesla več skritih intimnih kotičkov, ki so se ustvarili v vmesnih atrijih. Ti omogočajo res prijeten občutek in ponujajo zavetrje,« je povedal Matul. Priznava, da se do te rešitve niso dokopali že v prvem poskusu, ampak je bila plod vzajemnega zaupanja med njimi in naročniki, pa tudi skupnega razmisleka, naknadno so nekoliko spremenili še orientacijo prostorov.

Osrednji bivalni prostori se z velikimi steklenimi površinami odpirajo proti jugu in prav to je odlika, ki jo kot najljubšo navajajo stanovalci. Sonce se radodarno zliva v notranjost in tudi v poletni pripeki ni sile, če le hišo pravočasno zasenčijo z žaluzijami in je čez dan ne odpirajo, je povedal naročnik.





Želeli so si tudi kamin, vendar takšen, ki se kuri z druge strani in ima tam prostor za drva, s čimer so osrednji bivalni prostor odrešili smetenja s pepelom. To spominja na stare (lončene) peči, ki so jih kurile prav na tak način – običajno v drugem prostoru, kot so se greli. »Zaradi te posebnosti smo nekoliko drugače oblikovali osrednji bivalni prostor. Odprli smo ga v višino in pustili vidno konstrukcijo, ki je nato postala še estetski poudarek prostoru. Tudi pri drugih naših objektih že sama konstrukcija oblikuje prostor, saj smo prepričani, da je to najbolj iskreno in povsem zadostuje,« je pojasnil Matul.
 

Stari gradniki lepšajo novo fasado

Čeprav je hiša popolna novogradnja, se zgodovina koščka zemlje, na katerem stoji, dobesedno kaže na fasadi. Ker sta bila nekdanja kamnita hiša in gospodarsko poslopje že v ruševinah, so njune kamnite gradnike vgradili v nov objekt. Poleg delov fasade stari, od vetra in dežja obrušeni kamni lepšajo tudi notranjo steno osrednjega bivalnega prostora, s čimer nova hiša vsaj metaforično ohranja elemente značilne kraške tradicionalne gradnje, prav tako danes vse bolj uveljavljeno načelo trajnosti.

Oblikovno se v okolje umešča tudi z dvokapno streho z značilnim naklonom, in kot poudarja arhitekt Boštjan Matul, je prav genius loci, spoštovanje okolja, njihovo prvo načelo: »Zelo sem kritičen do arhitekturnega dela marsikaterega kolega. Za marsikatero sodobno hišo na prvi pogled ni mogoče ugotoviti, v kateri pokrajini stoji. Prav tako ne zadostuje, da spremeniš, denimo, naklon strehe in enako postaviš na drugi konec Slovenije. Prav to, da spoštujemo okolje, njegove prvine in merila, štejem za največjo odgovornost in poslanstvo, ki ju nosimo arhitekti. Strokovne odločitve pa je treba smiselno utemeljiti tudi naročnikom. Po mojih izkušnjah jim prisluhnejo, ko je rešitev uresničena, pa v prostoru tudi zares lahko občutijo, kakšna je dodana vrednost arhitektovega razmisleka.«



Temu pritrjuje tudi naročnik. Strokovna podpora po njegovih besedah pride prav tudi, kadar nastanejo zapleti, predvsem z izvajalci; ob pomoči arhitekta jih je lažje premagati. Dodaja, da je gradnja hiše vsekakor večletni projekt, njegov se je raztegnil čez pet let. Poleg dveh let, kolikor jim je vzelo iskanje parcele, je treba prišteti še tri leta za gradnjo hiše, glede na finančne zmožnosti pa tudi čas za opremo.



Sami so se vselili v napol opremljeno, kar pa po njegovih izkušnjah ni tako slabo, saj šele med bivanjem ugotoviš, kaj bi potreboval. »A če me vprašate, ali bi se po vsem tem podal v tak projekt, vam lahko pritrdim. S končnim rezultatom smo zelo zadovoljni,« nam je zaupal. Med tistim, kar jih pri njihovi hiši najbolj navdušuje, pa našteva: da je odprta in prostorna, da ima bivalni del ločen od spalnega ter da ima velike steklene površine. Pa tudi to, da lep kamin pride prav predvsem v prehodnem obdobju, ko se menjajo letni časi, saj je z njim mogoče prijetno ogreti vsaj del hiše.