Položaj se je zdel brezupen. Na moji glavi podopustniška frizura, s katero se niti v hosto ne bi spodobilo iti, vsi moji preverjeni frizerji pa zasedeni. Odkar velja, da se je treba vnaprej naročati, se zdi, da je ta poklic še bolj iskan kot v predkoronavirusnih časih. Blagor jim!
Seveda lahko marsikatero zadrego reši pravočasno načrtovanje, a v tem sem še vedno vajenka. Zato vztrajno telefonarim in naposled me doleti sreča: v enem od salonov me bodo jutri lahko sprejeli. Pride dan in pride moja ura, zadovoljno vstopim v salon, kjer me le debelo gledajo: na njihovem seznamu me ni. Še enkrat preverijo, omenim tudi drugi priimek, in ponovno ugotovim, da manj ko jih imaš, bolj preprosto je življenje.
»Gospa, najbrž ste se zmenili kje drugje, a lahko vas vzamemo tudi pri nas,« so bili razumevajoči in prijazni, a bogve kaj so si po tiho mislili. Najbrž podobno, kot govorim sama pri sebi: ženska zmedena, le kako ti je uspelo? Naj bo, tako ali tako sem prepozna za one druge, si mislim, in sedem pred eno od ogledal. Malo me le grize vest, da sem kakšni s podobno naglavno zagato odžrla mesto in bo morala prihodnje dni še naprej takšna hoditi po svetu. Kapne mi, kje bi v resnici morala biti, a klic posipanja s pepelom ne uspe, so zasedeni.
Ko se predam izkušenim rokam in mislim le še na to, da bom kmalu spet »nov človek«, pri sprejemnem pultu sprejmejo klic iz njihovega drugega salona. Priznam, malo vlečem na ušesa, misel, da bi klicali zaradi mene, se mi zdi rahlo trčena, ko zaslišim: »Ja, gospa je pri nas, očitno se je zmotila. Bomo mi poskrbeli zanjo.« Pod masko nekaj zamomljam v pojasnilo, potem pa me prešine: kako smo slepi! Tresemo se pred velikim bratom, strah nas je za našo zasebnost, a prava nevarnost so očitno frizerji.
Ne dvomite, občutila sem na lastni glavi. Vseeno pa sem jim hvaležna, da so me sprejeli.