Kdo je pojedel pozdrav?

Doma se že nekaj časa pogovarjamo, kot da ne živimo v istem mestu. Ko skušam od potomcev – seveda v rokavicah – izvedeti, kje v mestu so preživeli poletni večer, se iz njihovih opisov ne znajdem. Imena lokalov mi niso znana, preprosto nisem več na tekočem.

In potem se spomnim, kako zgrožena je bila pred leti mama: »A veš, da bo tam, kjer je bil Petriček, zdaj mehiška restavracija?!« Le kako bi lahko slaščičarno, ki je bila pojem ljubljanskega mestnega življenja, zamenjal popoln tujek? Ni mi šlo do živega, a z leti človek vse laže razume, da za vsakega pride čas, ko mu spremembe niso več všeč. In mu daje dober občutek dejstvo, da na nabrežju Ljubljanice še stoji Petkovšek, da je Lipa še odprta, da so Činkole še vedno tam, kjer so bile v mojih gimnazijskih letih. Najbrž je vse drugače, a hkrati vse enako, kot so skozi leta ugotovili že mnogi.



Pa vendar ni čisto tako. Nekaj se je spremenilo, in to na bolje. Minili so časi mrkih natakarjev, ki smo jim dijaki komaj upali kaj naročiti. Odklenkalo je tudi tistemu znamenitemu signaliziranju z ugašanjem in prižiganjem luči, s katerim so nam dali »prefinjeno« vedeti, da zapirajo (pa kaj, če 15 minut prezgodaj) in naj se že poberemo domov ali vsaj iz lokala. Tudi ko so za nami zaklepali vrata, so njihovi pogledi ostali enako mrakobni, nasmeška jim ni izvabil niti konec delovnika.

Zdaj živimo v deželi praviloma prijaznih in ustrežljivih gostiteljev, ki vedo, da je v gostilni v resnici šef gost, ne natakar. A izjeme morajo biti. Zadnjič, v prelepi vasici ob Krki, smo naleteli nanjo. Prijaznosti tisti dan ni bilo več na jedilniku, natakar ni štedil jezika in je kar brez pozdrava usekal: »Imamo govejo in bučno juho, postrv in pečenko.« In izginil v kuhinjo. Hrana je bila solidna, postrežba, ki se je nadaljevala v tem slogu, pa ravno prav neobičajna, da zdaj še bolj cenimo tiste, ki znajo z gosti.