Šola za vsak dan

Statistični urad je pred novim šolskim letom izbrskal zanimivost, da je bil 1. september pred natančno 50 leti, tudi takrat je bil torek, prav poseben. Od šolskega leta 1970/71 naprej namreč ob sobotah ni bilo več pouka. Uvedli so petdnevni šolski teden. Dokončno so se šolarji poslovili od sobot preteklo šolsko leto, ko so pristojni odločili, da ni treba posameznih dni, ki niso počitnice, nadomeščati ob sobotah. Da so lahko bili učenci brez sobotnega nadomeščanja doma, denimo, 3. januarja, ki je padel na petek.

Danes je nepredstavljivo, da bi imeli prosto le nedeljo. Ne le šolarji, tudi zaposleni. Tako eni kot drugi hrepenimo po praznikih, ki prinesejo še kakšen dodaten prost dan, in bentimo nad vsakim praznikom, ki nesrečno pade na konec tedna. So prazniki in konci tedna rezervirani za nedelo in neučenje?



Zadnja leta poslušamo o pomenu vseživljenjskega učenja, prvič so besedno zvezo v evropskih dokumentih uporabili že leta 1973. Čeprav so to načini izobraževanja in usposabljanja, da bi ljudje dlje ostali aktivni in zaposleni, si vseživljenjsko učenje lahko razlagamo tudi dobesedno. Da se pač učimo ves čas. Tudi ob koncih tedna.

Šolo lahko razumemo ne le kot čas, ko je otrok dejansko pri pouku ali na videokonferenci, ampak vsak trenutek, ki ga živi. Na poti iz šole se sicer ne uči abecede, ampak morda prometnih predpisov, ali pa spoznava naravo. Verjetno ni otroka, ki mami ne bi nabral rož, če bi jih na poti domov videl na travniku, ob tem jih tudi spoznava. Ob potoku bo hitro ugotovil, kakšne oblike mora biti kamenček za metanje žabic, ali bo morda celo videl pravo žabo. Da je bila enajsta šola pod mostom zanj ena od najbolj koristnih, je zapisal že Cankar. In ob koncih tedna, ko bo otrok doma, in ne v šoli, bo pomagal pri gospodinjskih opravilih. Morda to ni »prava« šola ob sobotah ali nedeljah, je pa šola za vsak dan.