Krasno izhodišče za spoznavanje Krasa

Kambra: Dostojanstvo starodavnega hleva ohranja sodoben betonski paviljon, ki se bo staral podobno kot kraški kamen

Objavljeno
04. maj 2019 06.00
Posodobljeno
04. maj 2019 06.00
Ohranili so originalen omet, le eno okno je novo, ki to tudi jasno kaže.
»Pred dobrimi 25 leti smo se ob nedeljskih popoldnevih pogosto zapeljali na Kras. Tam je zlasti pozimi veliko več sonca. Tudi zaradi bližine Ljubljane smo začeli pogledovati za starimi hišami, a za prenovo nismo imeli niti denarja niti časa. Pred desetletjem smo kupili parcelo in sezidali hišo. Ko je hči Lucija končala študij arhitekture, je spontano prišla tudi odločitev o nakupu te stare nepremičnine,« je lastnica Vilma Penko opisala ozadje zgodbe o Kambri. Prenovljeni in s paviljonom dopolnjeni stari hlev je poslej zelo posebna turistična namestitev sredi kraške vasice Pliskovica.

»Pri tem hlevu me je prevzela predvsem njegova majhnost in preprostost, živa skala, na katerem so ga postavili,« je sogovornica pojasnila, zakaj so se leta 2015 odločili za nakup zadnjega konca gospodarskega poslopja v značilnem kraškem nizu sredi vasi. Sprva so ta hlevček s tlorisom komaj 28 kvadratnih metrov, ki je bil zgrajen okoli leta 1600, nameravali prenoviti in prodati, nato je postal družinski projekt, ki je pred kratkim zaživel kot turistična namestitev – na razširjenih 58 kvadratnih metrih. Vilmino hčer Lucijo je tematika prenove arhitekturne dediščine pritegnila že med študijem, predvsem zaradi vprašanj, ki jih odpira, ter izzivov, ki jih postavlja.

image
Vse nivoje so določili na novo, pri jedilni mizi se prelomita dva nivoja pritličja, v katerem je ostalina starodavne skale


A pri vsem sta odločilno vlogo odigrali ljubezen do Krasa in navdušenost nad oživljanjem pozabljenih kotičkov tamkajšnje grajene krajine. Gonilo prenove Kambre je bilo ustvariti prostor s svojevrstnim značajem, tudi z zamislimi in idejami, ki so jih prinesli njeni prvi koraki na poklicni poti, Kambra pa je postala njen prvi izvedeni projekt. Pred tem se je lotila le nekaj manjših renovacij interierja.
 

Ohraniti vzdušje


K projektu so povabili tudi njenega mentorja na magistrskem študiju, docenta Roka Žnidaršiča, ki se je s sodelavci (biroja Medprostor) podpisal že pod kar nekaj obnov starih domačij. Kot se spominja, je bila »ta stara štala zelo razsuta, z zazidanimi okni in provizoričnim stropom«. Tudi pri njeni obnovi so sledili ideji ohraniti vzdušje, na katero so tam naleteli.

Najtežje je ohraniti prav časovno komponento. Časa pač ne moreš nadomestiti ali poustvariti, je poudaril sogovornik. Pri nekaterih elementih jim je to uspelo, pri drugih ne. »Glede na nosilnost zidov in podnebje smo se odločili, da hiše ne bomo izolirali, zaradi česar smo lahko ohranili prvotni omet z vsemi sledmi časa, in to kljub vsem posegom v stene in njene ojačitve. Ohranili smo tudi prvotno ostrešje, čeprav je bilo v zelo klavrnem stanju. Vse nove posege smo zavestno oblikovali tako, da že na prvi pogled kažejo, da so nove. Poleg betonskega paviljona na drugem koncu vrta so novi tudi vsi notranji, prav tako betonski posegi v stari stavbi. Beton v različnih obdelavah – brušen, štokan in zaglajen – je interpretacija kraškega kamna in se bo sčasoma tudi podobno staral, naposled z mahom, in ta bo prekril srage, ki jih bosta v njem pustili burja in voda. Obenem je s svojo surovo grobostjo v razmeroma napetem dialogu z originalnimi ostalinami. Tisto, kar zmehča, je hrastov les, tradicionalen material za te kraje, in seveda vegetacija, s katero smo hišo želeli čim bolj povezati,« je povzel arhitekt.

image
Hrastov les mehča interier nekdanjega kamnitega hleva Foto Janez Marolt


Pri prenovah skromnih bivališč oziroma gospodarskih poslopij, v katerih ljudje nikoli niso živeli, je ključen premislek prav to, kako obdržati njihovo asketskost. Na novo so določili etaže – različni prostori so na različnih višinah, a še vedno povezani med sabo, s čimer so ohranili doživljanje prvotne notranjosti stavbe, torej starega hleva kot celote. Hoteli so jasno pokazati, da je to še vedno »štala«, in že če bi naredili več sob, bi postala hiša. Edina vrata, ki pregrajujejo to celoto, so vrata v kopalnico, pa še ta so skrita v kuhinjski omari. »Hlev je lahko ohranil svojo 'enocelično' identiteto, merilo, materialnost in prezenco tudi zato, ker smo mu dogradili sodoben paviljon, v katerem ni le letna kuhinja, ampak deluje kot samostojna bivalna enota,« je povedal Žnidaršič. V njej sta poleg spalnice in kopalnice med drugim skrita notranja enota črpalke in utility.
 

Vrt kot integralni del bivanja


Med paviljonom in staro stavbo vabi intimen vrt, ki je v teh krajih integralni del bivanja; to človeka vrne v stik z letnimi časi. »Namen prenove starih struktur je prav to, kako človeka pripeljati nazaj v naravo. Ko gremo živet na podeželje, na Kras ali v hribe, vzamemo v zakup, da tam ne bomo našli vsega udobja urbanega bivanja. Drugače je bolje ostati doma,« je poudaril sogovornik. Tako so prenovili tudi domačijo Vrlovčnik v Matkovem kotu v Logarski dolini, ki je lani prejela nemško nagrado za oblikovanje german design award, nominirana je bila tudi za evropsko arhitekturno nagrado mies van der rohe in za trajnostno prenovo stavb in gradnjo na območju Alp – constructive Alps.

image
Med novo in staro strukturo se je ustvaril prijeten in intimen družabni ambient. Foto Janez Marolt


Vsi trije objekti, ki med sabo niso povezani z zaprtimi, ogrevanimi povezavami, so kot ena bivalna enota. »Nekoč so servisirali življenje z naravo zaradi potrebe po preživetju, a v resnici je tako tudi danes! Le da na neki bolj holističen način,« je prepričan Žnidaršič. Nekoč so živeli z letnimi časi, ker so morali v hlev nahranit živali, po hrano v kaščo ali k izviru po vodo, danes si bivanje v takem okolju privoščimo z zavestno odločitvijo, opisuje rdečo nit, ki se vleče skozi njegove prenove starega. Tudi svoj družinski vikend na Dolenjskem, nekdaj zidanico, sta z življenjsko sopotnico, prav tako arhitektko Jernejo Fischer Knap, uredila v takem, asketskem slogu.
 

Nova odkritja


Sicer pa so prenove precej specifični projekti, vsega pač ni mogoče vnaprej sprojektirati, saj se šele skozi gradnjo, prenovo in odkrivanje plasti pojavljajo nova odkritja, kaj z njimi, pa se je pogosto treba odločiti na gradbišču samem. To zahteva razmeroma veliko komunikacije z vsemi: z arhitekturnim timom, izvajalci in naročnikom, ki naposled o marsičem odloči tudi zaradi višine stroškov. Denimo, kako rešiti za današnje čase prenizek glavni vhod, dve višini tlaka v pritličju ali kako določiti novo okno v starih stenah. »Vhod smo 'povišali' s poglobitvijo tal, dve višini tlaka v kuhinji s kuhinjskim otokom, novo okno, ki to tudi jasno kaže, pa smo določili na koncu, ko je bilo vse sestavljeno,« so bili končni odgovori na ta vprašanja.

image
Vse, kar je novega, to izkazuje že na prvi pogled. Foto Janez Marolt


Ker je Lucija Penko medtem že začela delati v enem od londonskih birojev, je bilo zanjo najtežje prav spremljanje gradnje na daljavo. »Saj nisem imela možnosti obiskati gradbišče vsakokrat, ko se je pojavilo vprašanje. Če se ga ni dalo rešiti po elektronski pošti ali telefonu, je moralo počakati do mojega naslednjega obiska. Domov sem se vračala na približno tri tedne ali pa en mesec,« je povedala. Kljub temu je bil projekt končan v treh letih. Eno leto so potrebovali, da so uredili dokumentacijo, drugo leto so obnavljali, tretje pa so se ukvarjali s popravki. Poleg Žnidaršičevih izkušenj je vse skupaj olajšalo tudi to, da so večino izvajalcev poznali že od prej, je dodala Vilma Penko. Pozitivne izkušnje je imela z okoliškimi prebivalci, čeprav so z obnovo in gradnjo novega paviljona povzročali precej hrupa in se je zato v malo vas pripeljalo nemalo kamionov. »Če jih je kaj skrbelo, je bilo morda le to, kaj bo v resnici nastalo.«

S svojim prvim realiziranim projektom je zadovoljna tudi mlada arhitektka. »Če primerjam končni rezultat z začetno zamislijo, lahko rečem, da je presegel pričakovanja. Je pa tu in tam precej manjših detajlov, ki se morda niso izšli povsem po načrtih, a v večini primerov so ti navidezni spodrsljaji naposled obogatili celotno zgodbo,« je povzela.

image
Kambra se nahaja v središču Pliskovice Foto Arhiv Lastnice


Kambra je poslej izhodišče za spoznavanje Krasa: najprej s turo po vasi Pliskovica, potem za daljše pohode, kolesarjenje ali vožnjo z motorjem, spoznavanje tukajšnje kulinarike, blizu je morje in navsezadnje tudi Ljubljana. »Bo pa treba razširiti glas, ta pa se najučinkoviteje množi po družbenih omrežjih in s pomočjo blogerjev,« se zaveda njena mama gostiteljica.