Mame in Kris

Naj mi oprosti vsa psihoanalitična stroka, ampak danes Freud nima prav. Danes bi ga moralo biti sram! Če bi še živel, seveda, in bi teorijo sebičnosti ter moralnega razsojanja projiciral na primer na malega Krisa. Ja, darovali smo. Slovenija je darovala. Ženske smo darovale. Mame smo prispevale pet, deset, sto … evrov. Da malo bitje dobi zdravilo in z njim priložnost za normalno življenje. Če obstaja najmanjše upanje, krhko kot najtanjše steklo, ga mame izkoristimo. Za svojega otroka pademo na kolena, klečimo, se plazimo, če je treba, prosimo, prosjačimo, se ponižamo. Poteptamo svoje dostojanstvo. Ja, in ni krilatica: mama bi za svojega otroka ubijala in dala življenje. Ker tujemu otroku življenja ne more dati, bo dala, kar ima. V primeru malega Krisa smo pač dale denar.

In naj nam nikar nihče ne predava o teoriji sebičnosti, po kateri ljudje – in ženske! – neznancem, ki prosijo, dajemo denar zato, da se – operemo. Da si olajšamo dušo, ki trpi, ko gleda druge, ki trpijo. Da je naše trpljenje manjše tisti hip, ko darujemo. In da je že naslednji hip prav toliko večje tudi naše ugodje. Več očividcev ko bomo imeli, ko bomo za drugega, ki nima, vzeli evro s svojega velikanskega kupa, večje bo naše ugodje.

Ne vem, kakšno mamo sta imela gospoda Freud in Kohlberg, a vsaj slišati, če že ne doživeti, bi morala, da je najbolj nesrečna mama tista, ki ima bolnega otroka. Nobena mama ne spi, že če ima otrok visoko vročino ali se muči vso noč do jutra, ker zaradi astme ne more dihati. A ta otrok bo v nekaj dneh spet skakal naokrog in spet – do naslednjič – lepo dihal. Na svetu so tudi mame, ki vstanejo in gredo spat z zavedanjem, da njihov otrok nikoli ne bo zdrav. In če obstaja najmanjše upanje zanj, ga bo mama poiskala. Kot ga je Krisova.

Zato brez zamere: solit se pojdita, gospoda Freud in Kohlberg, tudi s teorijo o tem, da ženske nimajo močnega nadjaza in da niso sposobne najvišje moralne razsodnosti. Mame so sposobne še veliko več od tega.