Žejno uho

Se vam kdaj zgodi, da vas nekje iz ozadja krcne po rami drobec glasbe, ki jo prvič slišite, in ta v telesu sproži val ugodja, hkrati pa nestrpnost, da bi pesem slišali v celoti?

Objavljeno
09. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
09. oktober 2019 06.00
Ob glasbi se telesno in duševno sproščamo, je obenem bližnjica do čustvenega in podzavestnega sveta in obvoznica mimo razumskega dela možganov. FOTO: Shutterstock
Se vam kdaj zgodi, da vas med klepetom v kavarni ali avtu, med ogledom filma ali mimohodom iz ozadja krcne po rami drobec glasbe, ki jo prvič slišite, in ta v telesu sproži val ugodja, hkrati pa nestrpnost, da bi pesem slišali v celoti? Prizadevate si, da bi je z žejnim ušesom ujeli čim več, vsaj delček refrena, da ga boste pozneje vtipkali v iskalnik, upajoč, da bo splet izpljunil ustrezen zadetek. Ali pa povprašate kar za točilnim pultom, tudi na sedež podjetja, kdo je avtor glasbe, ki se vrti med čakanjem na prostega operaterja.­ Očitno nas ni malo, ki tako rudarimo: aplikacije za prepoznavanje glasbe se množijo – približaš telefon viru glasbe, pa ti pove, čigava je –, poslušalci Vala 202 menda velikokrat razkrijemo DNK glasbe tudi s pomočjo t. i. glasbenega SOS.

Nikoli nisem razumela ljudi, ki jim glasba ne pomeni veliko, nimajo seznama najljubših bendov ali komadov, debelo gledajo, ko se z argumenti merijo (ostareli) feni Beatlov in Stonesov, ali ob spominih na ­najstniške spore 'Guns N' Roses proti New Kids on the Block'. Zdi se mi, da so kar malo pusti, obenem pa prikrajšani za užitke, ki jih lahko pričarajo že trije akordi na kitari, ali za doživetja, ko se, kdaj ves raztresen, usedeš v avto, pa skozi zvočnike udari »tvoj komad« ... Uuuuaaaa!­ Povišana glasnost, glasilke v tretji prestavi brez predhodnega ogrevanja, v trenutku dobra volja je najbolja tudi brez Kekca.

Ker da, kakor pravijo glasbeni terapevti, se s čutom za glasbo že rodimo in je v človekovem življenju skorajda ­nujna: ob njej se telesno in duševno sprostimo, je obenem bližnjica do čustvenega in podzavestnega sveta ter obvoznica mimo razumskega dela možganov. Ko torej glasbo ­poslušamo ali jo ­ustvarjamo, razum vsaj za trenutek utihne in prepusti prostor doživljanju, četudi le (za)pojemo. Petje je za človeka že fizično zdravo, tudi rek 'kdor poje, zlo ne misli' verjetno ni nastal kar tako. Zato si dajmo duška, pa naj bo to za volanom ali pod tušem – morebitno fušanje ne zmanjša pozitivnih učinkov. In svet bo (mogoče) lepši.