Preberite še:
Z znanjem in iskanjem odstirajo skrivnosti Jadrana
Z znanjem in iskanjem odstirajo skrivnosti Jadrana
Zei je ribam dal slovenska imena. Nekaj imen so že uporabljali ob morju živeči Slovenci, veliko jih je bilo italijanskega ali latinskega izvora (murena je murena v vseh jezikih, podobno je s škarpeno), večinoma pa jih je poslovenil po hrvaških imenih. »Nekoč sem v Moščeniški Dragi v gostilni naročil brancina, toda natakar mi je prinesel ciplja. Ko sva se prepirala, kaj je v resnici riba, ki mi jo je serviral, sem ga vprašal, od kod je. Odgovoril mi je: »Iz Niš!«
Bil je dober prijatelj svojega učenca Jožeta Štirna. Ko je slednji sedem let raziskoval v Omanu, je tedaj za Primorski utrip naredil z njim precej nenavaden intervju tako, da je v njegovem imenu kar sam napisal odgovore. Vprašal ga je, kako komentira izjavo hčerke Senje, da je namreč Štirn »odkril«, kako morski psi jedo (tudi ljudi) samo okoli pete popoldne. Tako je Zei zapisal 'Štirnov' odgovor: »Prvič – postavljaš hudomušna vprašanja, kot si jih kot moj nekdanji učitelj. Toda jaz nisem več tvoj študent. Drugič – nisem odgovoren za izjave svoje hčerke. Tretjič – držim se načela: kdor verjame, temu pomaga!«
Ko je Jože Štirn s kolegi leta 1961 raziskoval Rdeče morje, so opravili tudi nekaj potapljaških del na hidrocentrali Koka na reki Avaš. »Vidljivost pod vodo je bila enaka ničli, na bregovih pa so bili krokodili in smo morali imeti posebno puško, da bi se branili, če bi nas napadli. Tedaj smo pripravili kolekcijo rib iz jezera Avas za etiopsko univerzo v Adis Abebi in cesar Haile Sellasie nas je prosil, da pripravimo še eno, ki jo je potem podaril japonskemu cesarju Hirohitu,« je povedal Štirn. Z odpravo in raziskavo so zaslužili potapljaško opremo in tako postavili najsodobnejši potapljaški center v Jugoslaviji.