Ni bil Igor, ampak Pepe Solata

Pravzaprav bi morali čestitati opoziciji, ki tako učinkovito preusmerja pozornost slovenske javnosti. Ali pa se nam tako godi, da pravih, ta zaresnih problemov sploh ni več, če se ustavni sodniki in naši kolegi špijoni ter medijska srenja ukvarjajo s tem, s čimer so se minuli teden.

Pričakovali smo, da se bodo ustavni sodniki ubadali z neustavnim položajem kake družbene skupine ali posameznika, na primer upokojencev, spregledanih bolnikov, s sodnimi napakami zavoženih primerov ..., se pa ukvarjajo z intelektualno prenažrto temo, ki daje vtis, da je resnega dela tem stricem in tetam zmanjkalo. O Sovi sem bil vedno prepričan, da nam garaško vneto prisluškuje in išče protidržavne elemente, da takoj zazna in prepreči poskuse politične, teroristične ali katere druge nevarnosti, ki bi spodkopali demokratične, kulturne temelje in pridobitve slovenskega naroda, mojega – našega življenja nasploh. Oni pa so očitno vse naloge že opravili, počistili so vse subverzivne elemente, teroriste, koruptneže, državne kriminalce, tajkune, in zdaj s strici in tetami iz parlamenta čistijo sovražnike v lastnih vrstah. Prejšnji teden smo dokončno odkrili, da se največji sovražnik slovenskega naroda skriva v cvetoberu slovenske udbošpijonaže in najbolj protiustavni elementi v anatagonizmu med intelektualno podhranjenimi in intelektualno prežrtimi ustavnimi pravniki.

Zdaj končno vemo, s čim se večinoma ukvarjata dva od ključnih vrhov slovenske države. S podobnimi lastnimi sencami se tepejo tudi poslanci in vlada, in povsem logično je, da potem niti medijem ne ostane pomembnejših tem. Zdaj vemo tudi, zakaj se ukvarjamo z referendumi o drugem tiru in ne s samo s preprosto vožnjo vlakov po tirih, zakaj se ukvarjamo z arbitražami o meji in ne z vprašanjem odpravljanja mej ter vzpostavljanja sinergije med sosedi. Tukaj je skrit ključ za razumevanje kadrovskih spopadov na ravni državne birokracije, preplačanja bančnih lukenj, vodenja državnih podjetij, gradnje sodobne energetske in logistične infrastrukture z železnico, luko, avtobusi, letali, sandolini in rikšami vred.

Naši tajni agenti so poročali, kako lepo in dobro skrbijo za turistično ponudbo v Rovinju. In dodali, da se lahko portoroški turizem skrije. Še pred kakimi 30 leti je portoroški turizem veljal za prvorazrednega, turizem v hrvaški Istri pa je slonel na dveh mesecih revščine. Portoroški turizem ima »dvojno srečo« za svoj slabši položaj. Najprej lokalno politiko, ki že 30 let ne ve, kje se je glava drži. In hkrati še veliko večjo »srečo« z državnimi lastniki, ki se že vsa ta leta in desetletja ukvarjajo z lastniško alkimijo.

Prepričujejo nas, da iščejo lastnike, telovadijo s skladi, holdingi, slabimi bankami, Savami, Krkami, Dravami, ministrstvi, stečaji, prisilnimi poravnavami, tožbami, prevzemi, nadzorniki, direktorji gor, dol ... Učinek vsega tega mlatenja prazne slame pokaže kratek sprehod od državne meje do državne meje na Debelem rtiču. Obup! Če pogledamo, kaj so naredili telekomovci v Sečovljah, kaj je s kanalom Jernej, z Marino Portorož, s Taverno in sesuto lucijsko plažo, z razsulom v Portorožu, neurejenimi skladišči soli, s trgovinami in jugobetonskim tlakom na Bernardinu, z neurejenimi sprehajališči, nekolesarskimi stezami, sesutim Piranom, Fieso, Strunjanom, in če niti ne gledamo vsebine ponudbe, je v trenutku jasno, kako veliko »srečo« ima Portorož s turističnimi strategi. Kateri sposobneži so ugrabili ta del države, več kot agenti pove zgodovina.

Igor Bavčar bo lahko še sto let prepričeval javnost, da on že ni kriv za to, kar se je zgodilo primorskemu in slovenskemu gospodarstvu ali pa Istrabenzu. Kdo pa potem? Mar Pepe Solata iz Gornje Cvetače? Treba je priznati, da so turizem vlačili po tozdih in sozdih že v Jugoslaviji, ampak tako hudo, kot se je utrgalo tem, ki so prišli v Koper (in Portorož), da bi zgradili faraonsko cesarstvo, se ni še nobenemu. Premoženje so vrhunsko razčefrčkali in klonirali kakih 15 do 20 zelo namazanih bavčarčkov, ki peljejo portoroški in slovenski turizem v tri krasne. Od vse te zmede, ki se plete že 20 let, zgodovina ne bo veliko razumela, videla pa bo sesute ceste, plaže, hotele, revščino v ponudbi in denimo Portorož primerjala z Rovinjem. Ta »odlikovanja«, ki jih prej ali slej razgali zgodovina, so veliko večje breme od vsakega bivanja v zaporu.