Tiskane izdaje
Lahko je zmagati, ko na morju pihlja idealen veter, veliko težje, ko vetra ni. In tokrat je kot zakleto pred Trstom, znanim po svoji ostrozobi burji, »pihala« huda bonaca. V brezvetrju se očitno odlično znajdejo slovenski jadralci, če jim pomagajo »štrege«. Te so se morale Jeni odkupiti za vse nazaj. Olimpijec Gašper Vinčec z Mauriziem Benčičem še posebno. Čeprav jim pravdni spor ni omogočil jadranja z lansko zmagovalko Morning Glory, je Gašperjeva ekipa dala lekcijo jadranja v nemogočih razmerah pred Trstom. In to s planom B in rezervno nekdanjo Maxi Jeno (Way of Life), ki jo je zdizajniral Koprčan Andrej Justin. Vinčec je kljub vsemu toliko jadralca, da je znal izkoristiti prednosti Justinovega jadralskega dizajna. Zlobni jeziki so klevetali, da je Gašperja rešil Primož Roglič, ki da je v podpalubju s pedali delal lokalni veter. Mogoče je k ponovni zmagi po toliko letih pripomogla tudi sprememba imena, kajti Jena je bila uročeno pribita na drugo mesto. Poleg Vinčeca in Benčiča so za zmago zaslužni še vsaj Vid Jeranko, Nenad Jali, Žan Luk Zelko, Andraž Gulič, Nik Pletikos in Čeh Michael Maier. Lep šopek slovenskih jadralcev v prvi deseterici so obogatili še Izolan Iztok Krumpak na tretjem, Dušan Puh in Gašpar Gašpar Mišič na četrtem mestu, Tina Mrak in Veronika Macarol sta bili na osmi jadrnici, Mitja Kosmina pa deveti.
Naj Greta za trenutek odloži podnebno delo in svoje mišice vsaj začasno posodi več tisoč vsakodnevnim nedolžnim žrtvam.
Izolskih mastnih zgodb s sodno odločenimi odškodninami za neuresničene projekte menda še ni konec. Kajti izolski svetniki so te dni v prvem branju že potrdili OPN, ki na določenih mestih predvideva »zelene« površine. Hura, še se bodo pravdali!
Odvetniki in nepremičninarji ne bodo obubožali. Mi pa ne razumemo, zakaj tak posel uspe samo nekaterim? Podobnih zapletov s parcelami je v Izoli, Kopru, Ljubljani, Piranu ... še toliko, da bi milijoni lahko padali z neba. Verjetno zato, ker se ljudje delimo na dve skupini – na »biznismene« in na »bizgecmene«. Bizgecmeni plačujejo in plačujejo. Dokler se komu ne strga film.
Nenavadno je, kako hitro in preprosto je mogoče množice navdušiti za eno stvar in kako neizmerno nemogoče je senzibilizirati iste množice za kako drugo stvar. Greta je, na primer, postala božanstvo, o katerem ni mogoče brez posledic niti pomisliti na kakšno nekoliko popravljeno, izboljšano verzijo. Ta hip v še eni nesmiselni vojni vsak dan umre več tisoč nič krivih, nič dolžnih.
Pri tej temi bi potrebovali desetkrat večjo, težjo, osornejšo, vztrajnejšo, prepričljivejšo, vplivnejšo Greto, takšno, ki bi sprožila svetovni cunami proti vojni, še desetkrat močnejši od danes pozabljenih in zasmehovanih hipijev iz prejšnjega stoletja. Ampak oni so vsaj na kaj vplivali. Z vsemi novejšimi vojnami v Afriki, Iraku, Jugoslaviji, Siriji ... so vplive civilnih gibanj pošteno omehčali in sfižili. Grete se zdaj borijo s podnebjem, katere še močnejše grete pa bodo ustavile pobijanje množic zaradi polnjenja žepov posameznikov? Greti zato prijazno predlagam, naj za trenutek odloži podnebno delo, naj še naprej hodi v šolo, naj pozabi na avanturistične odisejade in naj svoje mišice vsaj začasno posodi tisočim nedolžnim mrtvecem in milijonom beguncem, ki se niti za svoj trenutni obstoj ne morejo boriti, kaj šele, da bi se proti podnebnim spremembam.
