Nič se ne spremeni

Od leta 1762 je bilo vegetarijanstvo­ tema, okrog katere se je Voltaire ogromno vrtel.

Objavljeno
08. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
08. oktober 2019 06.33
Naj se zdi človek samemu sebi še tako izvirno domiseln, večinoma le pogreva staro. Foto: Delo
Naj se zdi človek samemu sebi še tako izvirno domiseln, večinoma le pogreva staro. Na svetu se zgodi bolj malo čisto novo človeškega, sploh na stoletnih, pa niti na tisočletnih lestvicah se družbeno ne spremeni prav dosti. Zato si ne kaže domišljati, kaj vse se je – o, sveta ošabnost jaza – prelomno začelo z menoj, kakor si ne gre delati utvar, češ kaj vse se bo usodno zlomilo … (čez tisoč let), ko mene več ne bo.   
 
Pred kratkim je v knjigarni pariške Fundacije Cartier, kjer je na ogled zanimiva razstava o drevesih, vzbudil mojo pozornost droben zbir vegetarijanskih misli Pensées­ végétariennes. Podpisal jih je ­Voltaire, ki se je – ker ni nikoli za nič prepozno – za brezmesno prehranjevanje začel zanimati precej pozno: pri 68 letih, a dočakal jih je 83. V starih letih in menda po tem, ko je prebiral Porfirija in Rousseau­jevega Emila ali o vzgoji ter se poglab­ljal v starogrško življenje Pitagore in še koga, je domislil tisti ostri stavek, ki še danes zveni tako sveže: »Je lahko kaj bolj odvratnega, kakor da se človek kontinuirano siti s trupli?«

Od leta 1762 je bilo vegetarijanstvo­ tema, okrog katere se je deist Voltaire ogromno vrtel, čeprav si lahko predstavljamo, da je bilo še pred ne toliko generacijami mesa bistveno manj, kot ga je industrijsko pakiranega danes. Pisal je o strahotah po klavnicah in kuhinjah, o trpljenju živali, o tem, kako človek tehta med dobrim in slabim, ko gre zanj, v odnosu do živali, še bolj rastlin, in kaj šele do kamenja, pa zmore bolj malo sočutja ali se sploh vede trdo (kot kamen). Empatija je nepremagljivo prožen sentiment, saj je že francoski razsvet­ljenec opozoril: »Otroci, ki jokajo za prvim piščancem, potem ko so mu pred njihovimi očmi prerezali vrat, se pri drugem že smejijo.«

Morda deluje drugače, toda ta zapis ni sodobni protimesni manifest (tudi prehranjevanje je predvsem intimna izkušnja), ampak je bolj poskus zavedanja, kako malo prvinskega je človek zmožen ­spremeniti v sebi ...