Tiskane izdaje
Mislili smo, da smo pretkani, ker nismo izbrali Portoroža ali Pirana, ampak Izolo. Po polurnem iskanju prostega parkirnega mesta smo si morali z dolgimi nosovi priznati, da je podobno bistrih še precej Slovencev z ljubljanskimi, mariborskimi, celjskimi ali kranjskimi tablicami.
Ko smo končno parkirali na najbolj oddaljenem parkirišču, smo si po dveh zapletih z najmlajšim, ki je pred stojnicami demonstrativno zahteval dopolnitev zbirke igrač, izborili dva kvadratna metra betona zase.
Kopanje se mi je zdelo najboljše v sezoni. Morje ima še vedno idealnih 25 stopinj, zunaj je bilo za sončenje prav tako popolnih 28, toda verjetno je bilo za dobre občutke krivo dejstvo, da je bilo kopanje letos – zadnje.
Gnečo v Portorožu smo zamenjali za gnečo v Izoli. FOTO: Blaž Samec/Delo
Kako dobro je nekaj, se običajno zavemo šele, ko mine. Voda v Izoli niti približno ni tako kristalno čista kot na hrvaškem otoku, kjer tradicionalno počitnikujemo. Tudi neznosna koncentracija kopalcev ni pripomogla k dobrem počutju, a se mi je vseeno zdelo čarobno. Morda je bilo krivo tudi to, da imam občutek, kot da so mi letošnje poletje ukradli, včeraj pa sem si ga košček vendarle priborila nazaj.
Zvečer sva se s hčerko pogovarjali o letnih časih. »Poletje mi je všeč zaradi morja, ampak v resnici je prevroče. Najlepša je jesen, ko se pobarvajo listi. Barve so takrat najlepše,« me je podučila mlada umetnica. Na koncu sva se strinjali, da je lep vsak po svoje. In da je v vsakem treba uživati, kot da je zadnji. Ker enkrat tudi bo.
