Prostovóljec

Po slovarski razlagi prostovoljec ravna prostovoljno, torej po notranjem vzgibu, ne zaradi prisile ali obveznosti, najprej »za določeno delo, dejanje«. Po črki zakona, ki širi kratko slovarsko formulacijo, pa je prostovoljstvo »družbeno koristna brezplačna aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe«. Kdor se mu zaveže, postane del gibanja, ki s ponujeno pomočjo uresničuje potrebe, želje in upanja mnogih.

Po cepitvi osnovne slovarske razlage na dvoje je (bil nekdaj) prostovoljec tudi tisti, ki »prostovoljno stopi v vojsko«, vendar pa se je v tem trenutku njegovo prostovoljno ravnanje končalo, prostovoljstva v današnjem pomenu pa sploh ni bilo: v vojski tečejo ure precej drugače, zelo rade v drugo smer.



Prostovoljstvo sámo sebe ne obeša na veliki zvon, zato je še toliko bolj prav, da ga opažamo, spodbujamo in cenimo in da kot prostovoljci v njem sodelujemo. Mnogim posameznikom omogoča preživeti ali lažje živeti v na videz vseobsegajočem materialnem svetu, v katerem sami sebe morda vidijo celo kot otočke, ki jih odplavlja. V organiziranem prostovoljstvu lahko mnogi s ponujeno pomočjo uresničijo notranjo potrebo in željo, da pomagajo, s tem pa vsem, drugim in tudi sebi, dajo občutek, da smo trdna celina. Mogoče je to res idealen svet, toda če si ne bomo optimistično prizadevali, da bi ga dosegli, bo ta, na katerem stojimo, res siv in beden.



—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Peter Weiss.