pívec -vca samostalnik moškega spola

Nekateri pravijo, da smo Slovenci narod pivcev. Resnici na ljubo bi to lahko rekli za marsikateri narod. Brez slabe vesti si priznajmo, da smo pri prvi povedi v hipu in brez kančka dvoma vsi (ali skoraj vsi) razumeli, da je govor o pitju alkoholnih pijač, ne pa katerihkoli pijač. To je povsem običajen jezikovni pojav, pri katerem beseda v določenem sobesedilu vzbudi v naših možganih točno določen pomen. Pri tovrstnih jezikovnih avtomatizmih na druge pomene pogosto sploh ne pomislimo.



Pogled v Sinonimni slovar slovenskega jezika nam za besedo pivec pokaže lep nabor eno- in dvobesednih sopomenk, pri katerih so pivci večinoma specializirani za pivo ali vino: od šaljivih pivski bratec in vinski bratec vse do starinskega izraza vinska mušica, ki namesto živali tokrat označuje človeka.



Toda kot se lahko prepričamo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ima beseda pivec še en pomen. Pri njem je pomembno le to, da nekdo pije, ne pa tudi, kaj pije. Le iz tega pomena smo lahko prišli do kavopivca in vodopivca. Mlekopivca smo skorajda že prepustili zgodovini, a se beseda tu in tam še vedno kje pojavi. Bolj pogosto se vendarle govori in piše o pivopivcih in vinopivcih, pa tudi nepivcih. In čeprav besede teranopivec ne najdemo niti z lučjo, terana za pivce gotovo ne primanjkuje.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtor: dr. Andrej Perdih.