Beseda aplikacija je bila prvič uslovarjena v Slovenskem pravopisu 1935 pri glagolski iztočnici aplicírati 'uporabiti, prilagoditi', ki ji sledi samostalniška izpeljanka aplikácija 'uporaba, prilagoditev'. SSKJ pozna že štiri pomene: 1. knjiž. prenašanje na kaj, prilagoditev čemu 2. knjiž. uporaba, uveljavitev 3. računalniški program 4. našit, nalepljen okrasek, zlasti na tkanini ali na usnju.
V tem trenutku je beseda daleč najbolj rabljena v pomenu 'uporabniški računalniški program', zlasti v zvezi mobilna aplikacija in še posebej tista za opozarjanje na stike z okuženimi s koronavirusom. Aplikacija se v etimoloških slovarjih razlaga iz lat. samostalnika applicātio 'prilaganje, pripenjanje', izpeljanega iz glagola applicāre (prvotno ad plicāre) 'prilagati, pripenjati'. Pomen 'uporabniški računalniški program' je nastal iz pomena 'uporaba (računalniškega programa) za določene (poslovne ali druge) namene'.
Poleg številnih poslovnih aplikacij obstajajo tudi aplikacije za merjenje glukoze v krvi, za spremljanje življenjskega sloga, za nadzor nad svojimi financami, aplikacije starševskega in družinskega nadzora, celo aplikacije za staranje obraza. Beseda se je v tem pomenu udomačila samo v zahodno- in južnoslovanskih jezikih, medtem ko jo vzhodnoslovanski jeziki poznajo izključno v pomenu likovne stvaritve (izdelave in izdelka), sprejeli pa so jo iz poljščine v začetku 18. stoletja. V ruščini se sicer za mobilno aplikacijo uporablja zveza мобильное приложение.
—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša),
avtor: dr. Silvo Torkar.