V gondoli nekaj deset metrov nad tlemi je beseda nanesla na želje in potrebe. Nas. Odraslih. Otrok. »Na morju mi je mož predlagal, da greva na večerjo. Pa mi ni prav nič dišalo, čisto prijetno mi je bilo, da ostaneva v šotoru in si spečeva jajca na oko. Ugotovila sem, da si sploh ničesar več ne želim. Sem stara? Ali imamo le prepolno rit vsega?« Retorično vprašanje, smo se strinjale vse tri. Res imamo vsega preveč in si le redko česa krvavo zaželimo. Zaželimo tako, da o tem najprej nekaj časa tiho sanjamo, potem usklajujemo denarnico z mislijo na resnične potrebe, in na koncu udejanjimo. In je občutek prijeten. Tak, kot da smo si to zaslužili. Se pocrkljali.
Spomin me je odnesel 15 let v preteklost, ko sem h Kosiču v znameniti goriški Raštel več kot tri mesece hodila opazovat copate Converse. Tri mesece. Visoke, poslikane z rožami, to je bila najnovejša moda, takšnih se takrat ni dobilo v Ljubljani, kaj šele, da bi jih oko uzrlo v kateri od lokalnih izložb. Cena je bila vrtoglavo visoka, zato to ni smel biti nakup na prvo žogo. Ravno nasprotno – pogovor s člani družine (in tudi z bežnimi znanci, to je res bila saga) se je tisti čas vrtel zgolj okrog »allstark«. Potem sem šla, jih kupila in še danes jih z veseljem nosim. Neuničljive so, žanjejo zavistne poglede, ker v resnici takšnih od tedaj na drugi nogi še nisem opazila.
To je bila takrat tako silna želja, ti copati, takšna (sicer draga) malenkost, na katero se še danes z veseljem spomnim. Danes, ko takšnih želja nimam več, ker mi je vse na dosegu roke. Ker so izložbe polne kiča, ki ga včasih celo kupim. In ko ga, mi je vedno skoraj v sekundi žal. Oči niso več lačne. Pa si kdaj želim, da bi bile. V tej potrošniški družbi, ko so privlačni, pregrešno dragi nahrbtniki z rumeno rožo le klik stran.