Verniki gledališča

Igralka Milada Kalezić je pred leti v intervjuju za Sobotno prilogo opisala, kako sta s takratnim fantom na akademiji opravljala sprejemni izpit. Ko jo je on v improviziranem prizoru davil, bi jo v resnici skoraj zares zadavil, iz česar se je lepo videlo, kakšna »vernika gledališča sva«, je tedaj dejala igralka, kasnejša prejemnica Borštnikovega prstana. »On je bil za gledališče pripravljen ubijati, jaz pa umreti. Verjela sva v igralski poklic, ki se mu je treba popolnoma predati, zato sva se tudi predajala brez zadržkov.«

Nikoli nisem imela želje po igralski karieri, sem pa od nekdaj oboževala teater. Plešasta pevka me je – z Iztokom Mlakarjem, Radošem Bolčino in Ivom Barišičem – pred davnimi leti na odru SNG Nova Gorica čisto prevzela in od tedaj sem zvesta gledališču. Zaradi teatra sem vzljubila Cankarja, ki mi ga profesorji kot gimnazijki nikoli niso mogli zares približati. Skozi vonj odrskih desk sem namreč počasi in vztrajno odkrivala veličino dramskega umetnika, ga vsrkavala vase – za vedno mi bo ostal ljub.

V parterju ljubljanske Drame sem se še kot dijakinja zaljubila v Hamleta, mojega prvega Hamleta. Jernej Šugman, ki so mu bile vloge kraljev vedno pisane na kožo, je takrat zarezal v srce, jaz pa na Williama Shakespeara nikoli več nisem gledala enako. Hamlet je od tedaj zgolj in samo Jernej Šugman. Kralj.

Spomnim se, kako sem stisnjena na ozkem sedežu na balkonu zrla v Polono Juh, ko je kot Ana Karenina izlivala srce in dušo Vronskemu, spomnim se njenega glasu, strasti, ki je vela iz njene igralske bíti. Bila je Ana. Gledališče je zato še zmeraj – za zmeraj – eno od redkih pribežališč, kjer pozabim na vse, kjer se potopim v glas, besedo, v kretnje. Prostor, v katerem se ne sprašujem po preteklosti ali prihodnosti, le poslušam, vonjam, srkam. Kjer se upam na glas zasmejati. Vernica gledališča sem.