In vse najboljše, moj najljubši šef

Njegove glasbe nisem nikoli analizirala. Poglabljala v besedila, to že, nisem pa iskala v njej globokih odgovorov na mistična vprašanja življenja. Šlo je za rock 'n' roll, ki je zvenel tako mamljivo, da svoje življenje včasih v šali delim na tisto pred Bruceom Springsteenom in tisto po njem.

The Boss danes praznuje. Človek komaj verjame, da jih ima okroglih 70, ko pa je na odru še vedno videti (in slišati) hudičevo dobro. V Milanu je pred leti igral več kot štiri ure; tako utrujena sem bila, da sem komaj čakala na konec koncerta, po drugi strani pa ekstatična, ker je še enkrat več gnal svojo filozofijo: »Mi smo kolektiv s profesionalnim kodeksom časti. Na dotični večer damo od sebe najboljše, vse, kar imamo, da vas spomnimo na vse, na najboljše, kar imate.«



Na glasbeni in zasebni poti je bil popikan s številnimi trni, nič čudnega, življenje pač, a se je znal pobrati. Stoji, še danes. Rokerski bog. Glasbena inštitucija. »Prodajalec je potegnil moje grde rjave sanje iz izložbe, odstranil listek s ceno in kitara je bila moja,« v avtobiografiji, ki je izšla pred tremi leti, Springsteen razkriva svoje začetke. Tisto prvo kitaro, ki jo je na skrivaj privlekel domov, kot bi šlo za nekakšen seksualni pripomoček, je kupil v trgovini z avtomobilskimi deli.

»Videl sem prihodnost rock 'n' rolla in imenuje se Bruce Springsteen,« je glasbeni kritik Jon Landau zapisal maja 1974, ko je The Boss prvič zaigral Born To Run. Ostalo je zgodovina. »Punca, nekega dne, ne vem točno, kdaj, bova prispela tja, kamor si zares želiva. Hodila bova po soncu. Rojena sva bila za beg.« Bruce je z leti spoznal, da beg ni vse. Tradicionalist. Večni upornik. Oče in soprog. Roker. Vse v enem, en genij v vsem. Vse najboljše, moj od zmeraj in za zmeraj najljubši »šef«.