September, kdo bi tebe ljubil

Vedno znova poskušamo mukoma vzpostaviti rutino, ki bo vsaj približno delovala za vse družinske člane, a se vedno znova sprijaznimo z improvizacijami v zadnjem hipu.

Vsi moji načrti o odlični organizaciji so se kot hišica iz kart sesuli že na prvi šolski dan. Hčerki sem obljubila, da jo pred šolo poberem ob treh, iz službe sem se preventivno odpravila že celo uro prej, pa sem vseeno zamudila pol ure.

Od službe do šole v predmestju je 8300 metrov, kar po praznih cestah pomeni 13 minut, toda aplikacija ne računa na prometno nesrečo, na zastoj, ki se celo uro ne premakne nikamor, niti na tihi bes matere, ki se skozi morje pločevine trudi prebiti do svojega otroka.

Septembrska smetana na torti vedno pride v obliki roditeljskih sestankov v obeh vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Običajno jih začnemo optimistično, polni vedrine, končamo pa na barikadah.

Letos je bilo drugače. Že začetek ni bil optimističen, tri četrtine časa pa smo namenili pogovoru o tem, kako bo – če bo, ali bolje rečeno, ko bo – potekalo delo od doma. En razred naše šole se je v karanteni znašel že prvi teden pouka in to, da so tretji teden naši otroci še vedno v šoli, je moj letošnji božični čudež.

Jesen se v moje življenje vselej prikrade neopazno, drugače kot poletje, ki ga vsi nestrpno pričakujemo že od novembra, nato pa me useka po glavi kot kovaško kladivo. Tega letnega časa pri meni nič ne zaznamuje tako močno kot slaba vest. Ker se premalo posvečam otrokovim šolskim obveznostim, ker je moj drugi otrok najdlje v vrtcu, ker ne kuham zdravih obrokov …

Na srečo ima življenje tudi svetlo plat, štajersko trgatev. Ta konec tedna se bo vsa družina zbrala ob šunki, domačem kruhu in sirovi potici. Dobro nam bo.