(Skoraj) sto let legendarne petice

»Ko sem dobila naročilo, da napišem roman o 'mademoiselle Gabrielle Chanel in vonju ljubezni', sem bila navdušena. Sprva sem mislila, da bo to lahka naloga, saj je njeno življenje bogato dokumentirano. Potem ko sem prebrala deveto biografijo Coco Chanel, sem dojela, da je očitno le malo podatkov, na katere se lahko slepo zanesem,« je zapisala nemška publicistka, zadnja desetletja pa pisateljica (zgodovinskih) romanov Micaela Jary v spremni besedi k svojemu romanu Coco Chanel in vonj ljubezni. Pod psevdonimom Michelle Marly je pred nedavnim izšel v slovenskem prevodu.

Nejasnosti tudi glede slavne dišave Chanel No. 5 se začenjajo že pri letnici rojstva parfuma, nadaljuje Michelle Marly, saj ni potrjeno, ali se je modna oblikovalka Gabrielle Chanel odpeljala v La Bocco k Ernestu Beauxu leta 1921 ali že leto prej. »Zgodovinski podatki govorijo za leto 1921 in hiša Chanel navaja to letnico kot rojstno leto Chanela No. 5. Ernest Beaux se v svojih spominih ni mogel odločiti, na nekaterih mestih omenja celo letnico 1922.«
 

Zgodba, ki je in ostaja roman

Sama je »svojo zgodbo, ki je in ostaja roman« in za katero »upa, da je kar najbližje resničnemu dogajanju«, razpela prav v ta čas, med leti 1919 in 1922, v njem pa popisuje predvsem ljubezensko življenje tedaj že slavne modne oblikovalke. V začetku 20. let 20. stoletja se je Coco Chanel, sicer hči perice in krošnjarja, ki je zaradi prezgodnje materine smrti odraščala kot sirota v cisterijanskem samostanu v Aubazinu, bližala 40. letu in bila uveljavljena članica pariške družbene smetane. Parfum, ki ga je snovala s svojim poročenim ljubimcem Boyem, angleškim aristokratom Arthurjem Edwardom Capelom, kot božično darilce za najzvestejše stranke, pa se je naposled odločila uresničiti kot nekakšen spomenik njuni ljubezni, ki se je končala, ko se je Boy smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči na francoski rivieri.



Potem ko ji v laboratorijih slavnega izdelovalca parfumov Françoisa Cotyja niso znali ustreči, jo je mimogrede povsem očaral vonj okrasnega robca, ki ga je s sabo kot nekakšen amulet vselej nosil ruski baletnik, ustanovitelj Ruskega baleta Sergej Djagilev. Podarila mu ga je ruska kneginja Marija Pavlova, tudi teta kneza Dimitrija Pavloviča Romanova iz ruske vladarske družine, s katerim se je Coco Chanel zapletla v razmerje. On je bil tisti, ki jo je razsvetlil z ugotovitvijo, da je to gotovo parfum Le Bouquet de Catherine, pozneje imenovan Rallet No.1, ki so ga izdelali v čast ruske cesarice Katarine Velike in so ga smele uporabljati le najimenitnejše dame v Petrogradu in Moskvi, ter jo spoznal z avtorjem, dvornim parfumarjem ruskih carjev Ernestom Beauxom. In ta je bil kriv, da je poustvaril podobno mešanico dišav, vzorec s številko 5 pa je postal tista »ženstvena dišava, ki bi dišala po ženski«, ki jo je iskala, ena in edina prava eau de Chanel. Ko jo je slavna Parižanka zapakirala v stekleničko, podobno tisti za imenitne žgane pijače, in nato še v škatlico v najprepoznavnejših barvah njenega modnega izraza – beli in črni – je postala ena najbolj kultnih, če ne celo najbolj kultna dišava vseh časov.
 

V večnost tudi z zvezdami

K temu, da je mešanica jasmina, vrtnice, sandalovine in vanilje, za tiste čase edinstvena predvsem zaradi dodatka umetnih aldehidov, doživela hipni uspeh, je deloma pripomogla sama, so zapisali tudi pri BBC. Beauxa in prijatelje je povabila v prestižno restavracijo na francoski rivieri in parfum trosila okoli omizja, zaradi česar so se gostje ustavljale pri mizi in spraševale, kakšna dišava je to in od kod prihaja. Kar jo je le še utrdilo v prepričanju, da bo to revolucionaren parfum.



Za priljubljenost Chanela no. 5 se je proti koncu 30. let 20. stoletja kar sama postavila pred fotografski objektiv za revijo Harper's Bazaar v hotelu Ritz, kjer je stanovala. V poželjivo večnost pa ga je leta 1952 zapisala seksapilna hollywoodska blondinka Marilyn Monroe s svojim izzivalnim odgovorom za revijo Life magazine, da v postelji nosi le nekaj kapljic Chanela no. 5. Njen odgovor, pristni posnetek njenega glasu iz intervjuja z urednikom modne revije Marie Claire Georgesom Belmontom leta 1960, so za Chanelov oglas na plano potegnili šele več kot pol stoletja zatem. Marilyn Monroe je Chanelov obraz uradno postala šele posthumno, v oglasni kampanji Marilyn in N°5 leta 2013, in to proti koncu leta, ko so svetovne medije preplavljali spomini na 50. obletnico umora ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.


 

Od Suzy Parker do Brada Pitta

Do tedaj so slavno Chanelovo petico uradno poosebljale še mnoge druge zvezdnice, od slavne ameriške manekenke in igralke 50. let Suzy Parker, francoske filmske dive Catherine Deneuve, ki je zaznamovala 70. leta, nekdanjega Bondovega dekleta Carole Bouquet v 80. letih do igralk Nicole Kidman in Audrey Tautou v prvem desetletju novega tisočletja. Leta 2012 je obraz Chanela no. 5 prvič v 91-letni zgodovini postal moški, natančneje Brad Pitt, ki so ga pri reviji People razglasili za najbolj seksi (še živečega) moškega. Ne gre pa zanemariti, da je kultna steklenička kultnega parfuma postala ikona pop kulture, ko jo je kot motiv pograbil Andy Warhol.



Kot so pred časom zapisali v britanskem Telegraphu, naj bi vsakih 30 sekund prodali eno stekleničko, a vendarle ta ni povsem enaka, kot bi bila tista s police Coco Chanel. Za legendarne parfume, med njimi tudi Chanel No. 5, so v Bruslju namreč ugotovili, da bi nekatere sestavine, denimo sledi drevesnega maha, lahko povzročale alergijo, zato so pred šestimi leti zaostrili zakonodajo. Pri Chanelu so eno od spornih spojin izločili že nekaj let pred tem ter tudi leta 2014 zagotovili, da so parfum odrešili prepovedanih alergenov. Sicer pa je danes v Chanelovi e-trgovini na voljo vrsta izdelkov z oznako N°5: od velike stekleničke parfuma iz omejene serije za skoraj 2000 evrov do mila v kosu za 24 evrov. A vselej s pripisom: »Če ste alergični, pred uporabo vedno preverite seznam sestavin.« Pri tem kaže imeti v mislih tudi morebitne posledice za ljubimce.