Parfum

Odkar velja novo pravilo obnašanja, ki od vsakega odgovornega državljana zahteva, da je od drugega oddaljen en ali – še bolje – tri metre, sem dojela, da spadam med ljudi, ki svojo sorodno dušo prepoznajo po vonju.

Ko sem stopila v dvigalo – v mislih imam tiste srečne čase pred izbruhom virusa – in zaznala ostanke Chanela No. 5, sem vedela, da je soseda Nataša pravkar odšla v službo. Ali pa sem si, ko je kdo v avtobusu stal ob meni z večplastnim vonjem Shiseidovega Zena, tega človeka v hipu zaželela povabiti na kavo. In priznam, da sem enkrat zapustila koncert klasične glasbe, ker je ob meni sedel mladenič s tako vsiljivim parfumom, da …

Ljudje se med seboj vohamo in moram priznati, da si velikokrat zapomnim samo vonj človeka, ki sem ga pravkar spoznala. Ime mi pogosto »uide« pa tudi obraze neredko pozabim. A skozi svet korakam z vedno budnim nosom. Zame je največji izziv izbrati parfum za človeka, ki mi je pri srcu. Tako velikokrat v parfumerijah preživim dolge ure in si z belimi trakci, popršenimi z vzorci, maham pred obrazom. Preveč cvetno? Premočno? Medtem ko izbiram, dojamem, da pravzaprav analiziram osebnost človeka, ki mu bom podarila percepcijo njenega ali njegovega značaja.

Vsako jutro pomislim, da je virus razširil oblike naše osamljenosti. Ne morem živeti brez objema … moram občutiti vonj meni ljubih ljudi na svojem obrazu. In prvič razumem japonsko češnjo, ki s svojih vej razsipava mehek, rožnat, malce kremast in vaniljev dah, a ni nikogar, ki bi ga tako globoko vdihnil, da bi ves dan ostal v njegovih prsih in bi ga ponoči sanjal kot najlepši pozdrav prihajajoče pomladi.

Vsako jutro vstanem v upanju, da bo tega dne virus izginil. Da bodo vsaj številke začele drseti navzdol. Da bo zmagalo sonce in da bomo s polnimi pljuči vonjali njegove zlate žarke. Potem si po vratu in nadlakteh popršim malo parfuma Herbae in nekaj časa živim v oblaku čudežne združitve divje vrtnice in robide. Sama. Mine še en dan in gremo naprej. Na treh metrih razdalje ali znova skupaj.