Telefonska govorilnica

Spomin me je odpeljal v čas, ko korporacija PTT telefonskih kablov še ni pripeljala do vseh kotičkov dežele. Ko sem se iz širšega centra mesta preselil v predmest­je, je trajalo nekaj let, da je PTT kabel pripeljal do domačije. In tistih nekaj let, ko kabla ni bilo, je nekako minilo. Vsakih nekaj dni sem se odpravil do nekaj sto metrov oddaljene trgovine, se pred telefonsko govorilnico postavil v vrsto in opravil nujne klice. Ne vem več, kako je PTT reševal problem plačila. Kovanci so bili brez vrednosti, najbrž sem v kakšno režo stlačil bankovec. Če reči niso bile nujne, sta bila na voljo kuverta in papir.

Potem se je zgodila mala revolucija. Tik preden je kabel prišel do domačije, so mi na prvem delovnem mestu povedali, da sem nujen kader, ki naj bi bil dosegljiv ves čas, zato sem dobil prenosni telefon. Čez dve leti pa drugega, nekoliko manjšega. Nekega dne je telefon zazvonil drugače kot običajno. Na ekrančku so bile črke, besede. Prek telefona sem dobil prvi sms. Pol ure sem se mučil, da sem ga znal odpreti.

A revolucija se ni ustavila. Število kanalov je eksponentno naraščalo. Da lahko telefoniram brezplačno, če se priklopim na viber. Zmenjeno. Da naj službeni elektronski naslov preusmerim na telefon. Ste zblazneli? Ob koncih tedna ne bom prebiral 300 sporočil za javnost. Da ne bi bil v popolni izolaciji, sem na telefon vendarle preusmeril drugi, zasebni elektronski naslov.

Facebook mi je ponudil kanal, po katerem si dopisujejo drugi uporabniki družabnega omrežja. Naj bo. Če sem še vedno v kameni dobi, me je treščil organizator festivala, ki si je zamislil, da bi se vse dogovorili prek videokonference. Varnostno ozaveščen prijatelj me je očitajoče vprašal, zakaj ne uporabljam aplikacije, ki omogoča enkriptirano ­komuniciranje. Namesti!

Veliko je teh kanalov. Rahla zmeda. A zmeda je mnogo boljša od zatohle telefonske govorilnice.