Dobrih sto štirideset kilometrov iz Ljubljane, tik ob avstrijski meji, je občina Kungota. Kjer je bilo nekoč panonsko morje, so zdaj živahne gorice posejane z vinogradi. V devetnajstih naseljih živi nekaj več kot štiri tisoč ljudi. Šola, vrtec, nekaj gostiln, grad na Svečini, kip sv. Jurija v boju z zmajem, več cerkva in sredi vsega tega najbolj znana znamenitost – cesta v obliki srca. Ko so pred leti cesto prenavljali, asfaltirali, naredili ovinek in se je nekdo postavil na pravi kraj, jo je zagledal: romantiko sredi špičniških gričev. Srce v vinogradu je bilo glavni junak številnih fotografij, ki so omrežile srca po svetu. Kot romantična podoba zimske krajine, poletne vročine, prvih trenutkov poročenega para ali melanholije zlate jeseni ...
A srce ni javna cesta, ki stoji sredi javnega vinograda. Tu je dom Dreisiebnerjevih več generacij, zadnja desetletja je tudi turistična kmetija. Življenje s slavno znamenitostjo ni tako romantično, kot je videti na sliki. Andreja Dreisiebner je povedala, kako trume obiskovalcev pridrvijo na posestvo, poslikajo cesto (tudi s profesionalnimi fotoaparati in kamerami), potem pa brez besed izginejo. Nekateri hodijo po njihovem travniku, dvorišču, si pogrnejo odejo, pripravijo piknik. Ko jih gostoljubno vprašajo, ali bi kaj popili, zagodrnjajo, ali res morajo ... Prijazno jim sicer povedo, da lahko fotografirajo le za osebne namene, potem pa najdejo objave v raznih prospektih in revijah. Francozi so srce pofrancozili v Alzaško vinsko cesto in ga ovekovečili celo na naslovnici turističnega kataloga.
Na Špičniku 1, na mestu, kjer nastajajo številni posnetki, že dolgo ne raste več trava. Za škarpo, kjer bi se lahko bohotil rožni vrt, spomladi nastane potka – bližnjica za fotografe. Kar polovica jih pride iz tujine.
Čeprav je zdaj res čas »zate, moja Slovenija«, naj to ne bo vabilo na to bližnjico.