Portorož 1987

Za vikendaše in sindikalne počitnikarje z druge strani hriba je bil Portorož kot mondeni Monte Carlo.

Objavljeno
08. julij 2020 05.49
Posodobljeno
08. julij 2020 05.49
Pred desetletji je bil Portorož prav tako zelo »naš«. Foto Boris Šuligoj
Polna portoroška plaža, pod senčniki pa množice slovensko govorečih družin, parov in najstnikov se zdi kot poletna razglednica iz 80. let, le da tedaj nanjo čez dan ni bilo mogoče brez vstopnine. Za vikendaše in sindikalne počitnikarje z druge strani hriba je bil Portorož kot mondeni Monte Carlo, pa ne le zaradi Portoroške noči z ognjemetom ali edinstvene plaže s sončniki, ležalniki in mivko, ki se je zlepa nisi rešil ne iz brisače in kopalk, ampak je je bilo polno tudi v laseh in med zobmi, temveč predvsem zaradi večerne promenade.

Treba je bilo obleči najimenitnejše, kupljeno še za italijanske lire na drugi strani Tržaškega zaliva, ukrotiti od soli in popoldanskega maestrala razmršene lase in se podati na avenijo, po kateri so se vsem na očeh vozili največji frajerji. Tudi pod večer je puhtel od celega dne segret asfalt, s hotelskih teras je odmevala Gu-gujeva Sam po parku se sprehajam ..., množica je bila velikanska, pred sladolednimi vitrinami vrsta, a kaj je bilo privlačnejšega kot med sprehajanjem hladiti se s kepicami v kornetu in se pomuditi tam, kjer so se vsi.

Ob stojnicah na zloščenem belem trgu s cenenim nakitom in lesenimi marionetami, predvsem pa ob portretirancih in ljubiteljskih portretistih. Medtem ko je slikar s pasteli lovil poteze deklice pa tudi kakšne starejše gospe in jih s prstom skušal omehčati, so se otroške oči za njegovim hrbtom spraševale, kako bi bilo sploh mogoče toliko časa zdržati pri miru.

Ker dolgo ni bilo mogoče zdržati niti opazovanja, se je bilo treba povzpeti še na poševno postavljen kamen spomenika vodnjaka in doseči vodo, ki je špricala v zrak, potem pa pot zaokrožiti vsaj do Kaštela pod avditorijem. Po vsem tem so tudi najmlajšim dišale črne školjke z oranžno sredico, ki so brbotale v velikih plitvih pekačih in so jih stregli z belim puhastim kruhom.

»Poletni dan, ki v školjko je ujet, ki ujet je v srce, vanj zakopan,« je že v tistih časih odmevala znana pesem Milana Jesiha in Janija Goloba. Kljub množicam slovenskih turistov na Obali pa zdaj v školjki vendarle šumi drugačno poletje.