Zbogom, Rdečekožci!

Gibanje »Življenja temnopoltih štejejo« pretresa tudi športne kroge. Znamenito washingtonsko moštvo ameriškega nogometa se ne bo več imenovalo Rdečekožci. Redskins je žalitev za staroselce, ki jih v ZDA ne imenujejo več niti Indijanci, je presodilo vse več sponzorjev in za njimi tudi lastnik. V ameriški prestolnici morajo šele izbrati novo ime namesto starega iz daljnega leta 1933, ko je moštvo delovalo še v Bostonu.

Kaj bomo sploh še lahko govorili, v kaj se bomo sploh še lahko oblačili za pusta? Vsaj Američani se bodo vse manj ovijali v peresa, tudi obrazov si ne bodo več barvali na črno. Zaradi zadnjega se je moral v jezik ugrizniti priljubljeni komik Jimmy Kimmel in kanadski premier Justin Trudeau je najbrž zadovoljen, da so njegovo navado pustnega počrnjenja obraza odkrili že pred sedanjimi gibanji, saj bi se mu zdaj zaradi nje morda resneje zamajal položaj.



Nova občutljivost se nekaterim zdi pretirana, pa je res? Besede bolijo. Bolijo celo spomeniki kot tisti, ki so bili postavljeni v čast zagovornikom sužnjelastništva, in tudi ti nimajo prostora v sodobni civilizaciji, a jih je po svoje laže odstraniti. Besede pa se odbijajo od src in se pogosto ponavljajo, saj se, če nismo pozorni, ponavljajo tudi naši ponotranjeni vzorci razmišljanja in obnašanja. Če se ne vprašamo, zakaj, samoumevno mislimo, da imamo prav.

Samospraševanje o starih navadah seveda velja tudi za drugo stran, saj ne bi bilo prav, če bi jih samo preobrnili v njihovo nasprotje ali pretiravali v drugo smer. A imamo dovolj drugih besed – nešteto drugih besed –, ki bolje ponazarjajo, kaj se dogaja v nas in kaj želimo sporočiti drugim. Samo poiskati jih moramo. Samo dovolj pozorno moramo pogledati v drugega, da lahko ločimo površinsko od tistega, kar se skriva globoko v nas vseh.