Zadnjič me je na račun mojega priimka nekdo po dolgem času poslal domov. Po virtualnih kanalih, seveda. V živo mi tega že dolgo ni rekel nihče, se pa zelo dobro spomnim, kdaj in kje se mi je to zgodilo prvič.
Bilo je leta 1991, ko sem šla z mamo na Kočno, naselje nad Jesenicami, ker je imela tam frizerja. Samo me je pustila na manjšem otroškem igrišču, kjer sem si med domačini hitro našla družbo. Med igro so se začeli pogovarjati o priimkih in seveda so tudi mene vprašali, kako se pišem. Pri priimku na -ić smo se za trenutek ustavili, saj so se morali pogovoriti, ali je morda štajerski. Zagotovila sem, da je gorenjski. Zasmejali so se, eden od fantov pa mi je rekel, naj se vrnem domov. Kam? Na Jesenice? Ne, v Bosno.
Še en spomin. Nekje ob prestopu z razredne na višjo stopnjo v osnovni šoli smo se začeli otroci zavedati, da vsi ne sodimo v isti koš. Zato sem doma vprašala, kaj sem. Po začetnem začudenju je mama ugotovila, da smo se pogovarjali, kdo je Slovenec, Srb, Bosanec, kdo katolik, pravoslavec, musliman. Kaj sem torej jaz? Mama mi je jasno odgovorila: »Človek si.«
Moji starši so priseljenci, s sestro pa sva rojeni tukaj. Odraščali sva tako ob Poletju v školjki kot ob seriji Srećni ljudi. Znava več jezikov, a jezik, v katerem govoriva najlepše in najbolj tekoče, je slovenščina. Iz najinega načina govora nikoli ne bi mogel razbrati, da imava korenine na Balkanu, saj ne izgovarjava črke l trdo kot številni, ko želijo posnemati priseljence. Je pa na tak način črko l izgovarjala moja sošolka na fakulteti. Ob koncu predstavitve seminarske naloge jo je profesorica, ki poučuje jezikoslovje, vprašala, ali je slovenska državljanka. Da, Belokranjka, je odgovorila.
Črke ne vedo, čigave so, so tam, da z njimi tvorimo besede in se pogovarjamo. S komunikacijo in razumevanjem bomo mogoče lahko dosegli, da nihče ne bo več nikomur vzklikal »čefurji raus«. Vsak ima svojega čefurja, če ga spoznaš, lahko postane tudi kaj več kot samo to.