Tolste (i)z jezika: »Še enkrat več je podal žogo.«

Odločil sem se, da napišem nekaj primerov kvarjenja jezika pri športnih komentatorjih, kot na primer: »Še enkrat več je podal žogo.« Kot da slovenski jezik ne premore besed, kot so ponovno, spet ali znova.

Še slabše pa se slišijo hrvatizmi, kot sta »doprinos« ali »obzir«. Za prvo imamo besedo prispevek, za drugo pa sploh ne vem, zakaj se uporablja, saj bi se lahko reklo v poštev. Če pa govorimo o sami besedi obzir, bi pri Slovencih prej lahko pomenila dostojnost ali pa toleranco, morda še »rešpekt«, čeprav tudi ta ni prav slovensko zveneča.

Ne razumem tudi popačenja besed v smislu pomena. Zakaj žogi ne moremo reči to, kar je, žoga, ampak moramo reči okroglo usnje. Prav tako je z nafto, ki je črno zlato, in avto, ki je jekleni konjiček, ali pa ameriški dolar, ki je raje zelenec. Kri se tudi rada spremeni v življenjsko tekočino, kar pa je lahko tudi voda in še kaj.

Posebno poglavje so reklame ali kot jim pravijo ekonomska propaganda. Že kar nekaj butalskih smo slišali, no, zadnja najnovejša pa je tale: »Če v spanju začutite, da ne morete dihati, se oglasite v centru na Bledu ali kjer si že bodi.« Kdo pa lahko med spanjem kontrolira dihanje?

Če mene vprašate, katera mi je bila všeč, je bila tista, ko so se »konji valjali od smeha«, ker nekdo ni znal bočno parkirati. Ali pa tista, ko »pes zakopava babici mazilo proti bolečini v kolenu, da mu ne bi bilo treba na sprehod«. In če se spomnite tiste, ko je nekdo hotel le dobre vile za delo, pa so se pojavile tri vile kot nadzemeljska bitja ... In tista, ko se trije grški filozofi pogovarjajo o večnem, pa je potem to reklama za nekakšen jogurt ali neki drug napitek, ampak domislica pa je bila dobra, vsaj zame. Malo za šalo, malo zares.

Pred leti je takrat zelo popularna napovedovalka v smislu uporabe jezika rekla nekako takole, citiram po spominu: Če rečemo, da dež dežuje, je to logično, kajne? Če pa rečemo, da sneg sneguje, je to nenavadno, a morda bi lahko kot nenavadno lahko šlo skozi. Če pa rečemo, da pes psuje, pa ne gre.

Vsak govori po svoje; nekateri jecljajo, drugi kar naprej vsak stavek zaključujejo z »ali ne«, tretji imajo radi besedici pač in no, ja, včasih celo samo »ja«, za katerega res ne vem, čemu služi. Morda je mašilo.

Tudi če so ljudje vrhunski športniki ali morda pregnani politiki, je včasih treba imeti kar precej potrpljenja, da jih lahko poslušamo.