Na letališču test za covid. Rezultat v 24 urah. Počutim se zdravo, a vseeno stisne ob misli na klic in preusmeritev v karantenski hotel. Prevzameva avto in odbrziva proti zahodu. Koliko plastike ob robovih ceste! Nič novega, a vedno znova šokira. Največ lončkov za ledeno kavo. Zakaj jih ne prepovedo??? Pokrajina posušena od poletnega sonca, skoraj puščavska. Prihodnost večjega dela Sredozemlja, a Kreta vodo ima. Od spodaj in zgoraj. Bele gore so pozimi redno pokrite tudi s petmetrsko snežno odejo.
Dan prej jutranji tek v kmetijsko krajino, stran od morja. Obrnem pri nemškem ovčarju, v njem je tudi nekaj dobermana, ki letargično leži sredi razkrižja stranskih cest. Med rastlinjakom in njivo je kovinska hala, v njej visijo oblačila. Prebivališče migrantskih delavcev, ki nekje že sadijo krompir ali obirajo grozdje. Spet me stisne. To je odstotek tistih, ki jim je uspelo, me spomni Boštjan.
Vožnja na jug mimo nasadov pomarančevcev in oljk. Brez njih bi bil otok še bolj gol. Paleohora. »Kalimera! How are you?« Temnolasa natakarica, neskončni vodnjak prijaznosti, dobre volje, srce plažnega bara, polne krožnike hrane na mize gostov polaga bolj trdo kot običajno. »Poletje je bilo težko,« pokima z nagubanim čelom. Ne, ker je bilo dela preveč, ker ga je bilo premalo. »A kaj hočemo,« se samomotivacijsko nasmehne, »razmišljati moramo pozitivno«. Zvečer jo vidiva pri strežbi v drugi restavraciji.
Ko ne jeva, se gibljeva. Trail Paleohora-Elafonisi, nekaj najlepšega. Del poti naju spremljajo koze s svilnato bleščečo dolgo dlako. Evropska pešpot E4, enkrat te na Kreti prehodiva od vzhoda do zahoda.
Plavam. Brez treninga sem izboljšala kravl, od veselja se v vodi prevračam. Potapljam se v knjige in se ponoči v sanjah znajdem sredi prve in druge svetovne vojne. Ko se zbudim, pomislim, da se bliža tretja. Ko se ne gibljeva, spet jeva. Svež pomarančni sok, feta, tzaziki, pečen krompir, giant beans, pesa v solati, jogurt z medom, romeiko, raki, fige, grozdje. Vse gre. Apetit se je vrnil. Apetit po življenju. Brez dopusta ga ni. Naj občutek zdrži čim dlje, covid in jastrebi, ki pandemijo izrabljajo za razkroj še zadnjih nitk socialnega tkiva in empatije, pa naj gredo k vragu.