Ko smo pred štirimi leti in pol delali reportažo o življenju na Trubarjevi cesti, se je na miselnem zemljevidu Ljubljančanov zasidrala kot nekakšna alternativna ulica, na kateri vlada prikupna mešanica vsega po malem. Odtlej se je zamenjalo precej trgovin in gostiln, mnogi lastniki, ki so bili tako rekoč zaščitni znak te ceste, so odšli, a še več jih vztraja. In če so se še pred štirimi leti pridušali, da do njihove ceste mestni načrti ne sežejo, jih zdaj pričakujejo z mešanimi občutki. Večinoma se jih veselijo, saj bo tudi ulica, s katero živijo, dobila novo podobo, po drugi strani s strahom pričakujejo tiste dni, ko bo omejen dostop do prostorčkov, kjer si, mnogi že desetletja, služijo kruh.
Prednost ima veseli december
Na Mestni občini Ljubljana (MOL) so jim zagotovili, da bo to trajalo le dva ali tri dni, toda na takšne obljube gledajo z nezaupanjem, še zlasti ker mnogi menijo, da je prelomljena že prva, to pa je, da se bodo dela začela sredi oktobra. Na mestni občini so nam glede tega pojasnili, da je bil 15. oktober rok za oddajo ponudb, in ne začetek del. Ponudbe je bilo treba pregledati, nato so bila pogajanja, ta teden pa je predviden podpis pogodbe.
Kdaj bodo začeli kopati po dobri stari Trubarjevi cesti, je odvisno od vremena, kajpak. Še letos bodo po napovedih začeli delati na stranskih ulicah, na Trubarjevi pa zaradi decembrskega dogajanja predvidoma januarja. Celovita prenova ulice, ki bo poleg nove podobe ulice vključevala obnovo in gradnjo kanalizacije, vodovoda, plinovoda, vročevoda, optične infrastrukture ter javne razsvetljave, bo trajala eno leto – predvidoma. Pomembno vlogo bodo namreč igrali vreme in arheološka izkopavanja. Izpogajana cena prenove je po podatkih MOL dobrih pet milijonov evrov.
Ena izmed obrtnic, ki je zaščitni znak Trubarjeve ulice, je dežnikarica Marija Lah. V času, ko potrošniki brez kančka slabe vesti zamenjujemo cenene dežnike, se zdi, da nima prav lepe prihodnosti. Toda dežnikarica je ob tej opazki le pogledala izpod čela in odgovorila: »Če ne bi dovolj zaslužila, bi že šla.« Tradicija delavnice, ki jo vodi, seže v leto 1966. Ko je začela delati v njej, bilo je pred 27 leti, je po Trubarjevi še potekal promet v dveh smereh. Ulica se je spreminjala, a je hkrati ostala enaka, je ugotavljala, in tudi po prenovi ne bo bistveno drugače.
»Uredili bodo kanalizacijo, vodovod, plin, zamenjali kocke. Pravzaprav se veselimo prenove. Kaj naj rečem, jaz sem optimistična.« Trubarjeve se spominja predvsem kot obrtniške ulice. »Nekaj obrtnikov je še ostalo, nekaj delavnice se je spremenilo v trgovine,« je pripovedovala. Sama nikoli ni razmišljala, da bi svoje dežnikarstvo preselila na kakšno drugo lokacijo: »Popravljalnice morajo biti v centru, sicer ne preživiš.«
V pričakovanju decembrskih kupcev
Ob dežnikarici je stala njena »soseda«, Milka Dimitrovski, ki vodi trgovino z oblačili, leto in pol je na svojem, sicer je tukaj delala že prej. Majhne trgovine s tekstilom, kakor je ugotavljala, so precej na prepihu. »Ljudje, ki imamo trgovine, se bojimo, da bo čas prenove vplival na naše poslovanje,« je izrazila pomislek, »a sem podobno kot Marija optimistična. Vsaka sprememba je dobrodošla.«
Trubarjeva je v primerjavi s Prešernovim trgom premalo izpostavljena, je ugotavljala in pokazala na precej borno okrasitev pred prazniki v primerjavi z razkošjem, ki bo po stari Ljubljani. Ker so bila dela načrtovana tik pred prazniki, je zamude vesela, saj bodo tudi trgovci na Trubarjevi lahko ujeli nekaj praznično razpoloženih kupcev. Tudi tisti petek, ko smo klepetali, je bil lep sončen jesenski dan. »Zdajle je luštno, sonce, laže 'ujameš' kakšnega kupca,« je z nasmehom ugotavljala prodajalka. Na Trubarjevi preživi cele dneve, tu si je ustvarila stike, skupaj popijejo kakšno kavico. »Za zdaj se še preživljam. Če bo tako ostalo, bom srečna.«
Dobra energija
Prijetno popoldne se je odražalo tudi za mizami puba Reformator, brez katerega si ravno tako ni več mogoče zamišljati Trubarjeve ceste. Bil je ravno tisti del dneva, ko so si gostje privoščili še zadnjo popoldansko kavico in so se naročila začela prevešati v druge vrste napitkov, za mizami je vladalo prijetno razpoloženje, slišal se je zvok kitare … Reformator je na Trubarjevi že od leta 1975, me je poučila vodja lokala Vesna Džaferović. Na Trubarjevi ne le dela, ampak tudi živi, skoraj 45 let. Reformatorja se spomni še iz časa, ko je kot deklica hodila tja na sladoled. »Lastnik ga je delal sam in ga prodajal na kepice,« je pripovedovala z nostalgičnim nasmehom.
Se bo s prenovo tudi spremenil Reformator? Vesna Džaferovič še ni vedela odgovora na o vprašanje. Njihovi gosti so prav gotovo specifični, radi imajo lokal, kakršen je – a to ne pomeni, da ne bi bilo bolje, če bi se kaj spremenilo, je razmišljala. Prenove ulice se veseli: »Zakaj ne? To bo dobro za gostinske lokale in trgovine. Poleg tega dobiva Ljubljana povsem novo podobo, zakaj je ne bi imela še Trubarjeva? Ta cesta je že tako ali tako specifična …« Zakaj? »Ne vem, nekaj je v zraku … Ima dušo. Tako kot dajejo mestu dušo ljudje, jo še posebej dajejo tej ulici. Morda so to staroselci, preprosto vlada tukaj dobra energija.«
Ali se torej ne boji, da bo zaradi prenove postala takšna, kakršne so druge ulice v središču? Ne, je odgovorila, najbrž prav zaradi ljudi. Ravno tako se ne boji množice turistov, ki so po prenovi preplavile nabrežja Ljubljanice, kajti teh je na Trubarjevi že tako ali tako veliko. Z njimi se je tudi Ljubljana spremenila, zdaj je tako rekoč na vsakem zemljevidu, je zadovoljno ugotavljala sogovornica. Glede del pa si želi, da bi se začela čim prej, da bi lahko v celoti izkoristili prihodnjo poletno sezono.
Trubarjeva Gourmmmet
Foto Pauli ima na Trubarjevi tako dolgo zgodovino kot dežnikarstvo. Atelje je tam že 65 let, fotografinja Gordana Grlič dela v njem skoraj 30 let, vsak dan, dan za dnem. »Vse, kar potrebujem, kupim tukaj, na Trubarjevi in v okolici,« se je nasmejala, »saj drugam nimam časa iti.« To svojevrstno solidarnost bi bilo treba še posebej poudariti v času prenove in ljudi nagovoriti k solidarnosti – »da bi ljudje boj zapravljali tam, kjer so doma, in nam tudi tako pomagali preživeti to obdobje,« je dejala.
Eden od korakov v tej smeri je vsekakor povezovanje in tako je ponudnike na Trubarjevi na socialnih omrežjih mogoče prepoznati pod imenom Trubarjeva Gourmmmet. Za vsebino za zdaj skrbi prav Gordana Grlič – vsak dan objavi kakšno fotografijo, ki priča o življenju na Trubarjevi in njeni duši – nekoč in danes. »Za zdaj se je skupini pridružilo 17 lokalov, delujemo kot nekakšna interesna skupnost tistih, ki imajo radi Trubarjevo in bi jo radi ohranili pristno in neskomercializirano. Če smo v skupini, smo močnejši,« je dobrovoljno pripovedovala fotografinja.
Tisti dan je v objektiv ujela velik milni mehurček, ki je nastal pred Hišo eksperimentov, in pokazal cesto skozi mavrične barve, kakršne so pravzaprav značilne zanjo. Uvedla je tudi rubriko, s katero vabi ljudi, da ji pošljejo stare fotografije. Ulica samo zaradi tega, ker bodo spremenili tlake, ne bo prav veliko drugačna, je dejala Gordana Grlič, kljub temu pa z nelagodjem pričakuje prenovo, saj se zaveda, da bo ta prinesla tudi upad prodaje.
Pri njej ta morda še ne bo tako opazen, saj pričakuje, da bodo tisti, ki bodo hoteli priti k njej, prišli tudi čez gradbišče, malo teže bo za lokale, ki se preživljajo s prodajo kavic. Predvsem pa upa, da bo res držala napoved občine, da bo čas, ko bo dostop do njihovih prostorov onemogočen in jih bodo torej morali zapreti, res trajal samo dan ali dva. »Res bi bilo dobro, če bi delali po načrtu,« je sklenila sogovornica.
Na koncu je Trubar
V Trubarjevo Gourmmmet se je povezala tudi slaščičarna in okrepčevalnica Trubar na križišču z Vidovdansko. Brata Azim in Zulfi Islami, ki jo vodita, sta tam že navsezgodaj, kuhata kavice za stalne goste, teh je v tem času največ prav iz soseščine; ko se jutro prevesi v dan, se zlasti v poletnih dnem tam zasidraprecej turistov. Prenovo z veseljem pričakujeta: »Zakaj ne, če bo lepše? To je samo dobro za nas.«
Navsezadnje je hiša v lasti družine, sta ugotavljala brata, teže bo za tiste, ki najemajo prostore. Kljub vsemu se zavedata, da kar nekaj časa traja, da se ljudje, ki so zaradi del začeli ubirati druge poti, po prenovi spet vrnejo. Pričakujeta, da bo prenova odpravila nered zaradi gostinskega vrta, ki ga morata plačevati in se menda bosti z birokracijo, a čezenj še vedno poteka promet pešcev in kolesarjev. Vsekakor bo dobrodošla omejitev avtomobilskega prometa, sta se strinjala brata, ki sta prepričana, da je nekaj duha Trubarjevi dal tudi njihov Trubar. Takšno ime je imel že takrat, ko je hišo z barom kupil njun oče, poslopje pa ima obratovalno dovoljenje za to dejavnost, kot je dejal Zulfi Islami, od leta 1934.