Od prvega junija 1555, ko je pri solinah nasedlo morsko čudo (zdaj vemo, da je bil kit glavač), nas Pirančane vsakih nekaj let obsede kakšna morska pošast. Leta 2001 je priplavalo ducat morskih psov orjakov. To so tudi deset metrov dolge beštije s plavutmi nad gladino, pred katerimi bi se običajnež verjetno podelal, če ne bi vedel, da hlastajo le za planktonom.
Leta 2003 je Trpeta pri Punti prestrašil brazdasti kit. Dva meseca pozneje ga je naplavilo z napihnjenim trebuhom pred Fornače. Ugo Fonda ga je obtežil in spravil na morsko dno, da so ga raki in ribe oglodali, zdaj pa kot Leonora krasi Prirodoslovni muzej v Ljubljani.
Šest let zatem je imel veliko več sreče lepotec med lepotci, kit grbavec. Dva meseca se nam je kazal in spraševal, zakaj še nimamo instagrama.
Letos, ko je morje na dopustu, nam mešajo glavo tuni. Ljubo mi je še poln vtisov govoril: »Več kot šestdeset let sem že v Piranu in česa podobnega nisem doživel. En konkretno velik je tako skakal iz vode blizu obale, da je glasno tleskalo. In smo samo strmeli.«
Lean, sin od tistega Uga, ki je brazdastega spravil na dno, pa je zatrdil, da se Slovencem ne sanja, kakšno morje imamo. »Pred nekaj leti sem bil na morju, ko je v njem valovilo več kot tisoč tunov. Bilo je vse črno, kamor sem pogledal, od Bernardina do Gradeža. Imam pričo.«
O hitrih tunih ve veliko povedati Franco Cossutta, ki je pri 14 letih sodeloval pri ulovu pod Križem. Slovenski način ribolova so iznašli, ker so živeli na pečini, 700 stopnic nad morjem, in imeli popoln vpogled v morsko globino. Tako so izurili tehniko, da so jih na vesla hitro obkolili s 500-metrsko trato in privlekli k obali.
Ampak kdo se v teh zarotniških časih še ubada z ribiškimi zgodami? Ali ni bolje čepeti za računalnikom in s popolnim neznanjem fizike prepričevati druge, kako nevarno je sevanje 5G ali denimo cepljenje? Menda. Tuni pa medtem raje skačejo in si z butanjem ob gladino pomagajo do sardel, ki jih mi že leta ne lovimo več.