Pravo turistično smet sem videl nedavno v Ohridu, v cerkvi Matere božje Perivleptos. Turistka in njena hči sta v svetišču s freskami iz leta 1295, kljub prepovedi, kar tekmovali v tem, katera bo z večjim fotoaparatom večkrat glasno sprožila: škljoc, škljoc, škljoc ... Brezobzirno sta kljuvali v tišino svetega hrama.
Ohrid je malce podoben Piranu, na trenutke še veliko lepši. Letošnjega julija so postavili več zapornic, ki omejujejo promet v staro mesto. Že naslednjega dne je nekomu počil film in je zapornico preprosto zlomil. Smet so bili minulo nedeljo nizozemski turisti, ki so se s prikolicami zapeljali skozi srednjeveške Korte, se zagozdili v edini uličici, povzročili kaos mirni istrski vasici, kjer se nekdanjim graditeljem strnjenih hiš še sanjalo ni o grafitih Tourists, go home!.*
Narava turističnega trga dela svoje. Znanec je v Trogirju za štiričlansko družino, ki si je privoščila brodet in slabe lignje s skromno pijačo, odštel 200 evrov. Midva sva za dobro kosilo z gravče na tavče fižolom, pravimi čevapi, svežo solato in pivom v Skopju 11 evrov za dva. Dragi dalmatinski brodet je bil komaj užiten, medtem ko smo se v Skopju redili od dobrega. Da o prijaznosti ne govorimo.
Vsak turizem ima pravico, da se izpoje in sprevrže v svoje nasprotje. Medtem ko v turistično manj razvitih deželah prinaša zaposlitve, zaslužek, razvoj, urejenost, v pretirano turistično razvitih krajih povzroča degradacijo, probleme, onesnaževanje, vesoljne spremembe.
Rad bi šel med beneške kanale, če ne bi čutil pogledov vsega naveličanih Venecijanov. Šel bi v newyorški muzej Metropolitan, če mi ne bi bilo treba čakati nešteto ur v dolgih vrstah, šel bi na hrvaški otok, kjer bi imeli domačini vsaj toliko prijaznih besed za turiste, kot so jih imeli pred samo 20 leti. Vsak od nas se ta hip odloča: ali je smet ali gospod turist. In odločitev sploh ni odvisna od denarja.
*Turisti, pojdite domov!