Tiskane izdaje
Ko gre za dobre službe, na trgu dela povpraševanje presega ponudbo in slovenska centralna banka sijajno potrjuje to pravilo. Na zdajšnji poziv predsednika države Boruta Pahorja k prijavam za prosto delovno mesto viceguvernerja Banke Slovenije se je prijavilo 11 kandidatov, na njegov lanski poziv za dve viceguvernerski službi je bilo prijavljencev kar 16.
Fenomen je zanimiv: Banka Slovenije samostojno odloča o čedalje manj pomembnih zadevah, nima več v rokah tečajne in obrestne politike kot njega dni in je praktično vse bolj podružnica, podaljšana roka Draghijeve Evropske centralne banke. A na drugi strani je interes za službovanje v njenem elitnem organu, svetu – sestavljajo ga guverner in štirje viceguvernerji –, evidentno čedalje večji, bistveno večji kot v njenih pionirskih časih pred dobrimi 25 leti.
Banka Slovenije je sicer tedaj, na začetku, ko je nastala kot ena ključnih ustanov mlade države Slovenije, veljala (še) za nadvse ugledno inštitucijo. Bila je varuh nacionalne valute in finančne stabilnosti, v njenem svetu so sedeli ustanovni očetje tolarja, kdaj so naredili tudi kako napako, a na splošno je šlo tedaj državljanom in državi vsako leto bolje.
Napredek je bil očiten, prav tako sta bila znana in nesporna strateška cilja – vstop v EU in prevzem evra. Po sprejetju evra v začetku 2007, se je zazdelo, da je nad slovensko centralno banko le še ECB in frankfurtsko modro nebo, a sta jo nastanek finančne in bančne krize hitro postavila na realna tla.
Slovenija se je svoje druge velike sanacije bank lotila veliko prepozno, šele dobra štiri leta po nastanku krize, ko so bile državne banke že na robu bankrota. Sama metodologija izračuna večmilijardne bančne luknje in posledična razlastitev delničarjev in podrejencev sta inštituciji Banke Slovenije in aktualnemu guvernerju Jazbecu nakopala veliko zagrizenih kritik in kritikov. Zdaj, po etapni razsodbi ustavnega sodišča, še čakamo na sodne epiloge, a v tem kontekstu ne potrebujemo posebnih javnomnenjskih raziskav za zaključek, da sta javna podoba in ugled Banke Slovenije v teh časih precej manj zloščena kot desetletje ali dve nazaj. A zanimanja za delo v njej je kljub temu čedalje več.
Viceguvernerske interesente ne odvrne od prijav za mamljivo službo v Banki Slovenije notorično dejstvo, da je poklicanih veliko, izvoljenih pa pač le peščica in da se je treba do službe na Slovenski 35 prebiti skozi dve izjemno gosti siti. Uspešno lobiranje pri prvem, predsedniku Pahorju, še zdaleč ne pomeni mirnega spanca pri drugi preizkušnji, glasovanju v državnem zboru, kjer je pač potrebnih 46 glasov in pika.
Parlament očitno postaja pravcato minsko polje za vodilne kadre eminentnih državnih inštitucij, ki potrebujejo njegovo večinsko podporo (ob preteklih »propadlih« kandidatih za vrh BS poglejmo še popoln parlamentarni fiasko pri kadriranju Cerarjevega fiskalnega sveta itd.) in v dobro obveščenih krogih se šušlja, da so si pri prejšnjih razpisih nekateri kandidati najeli celo profesionalne lobiste, da so zanje lobirali med poslanci in političnimi strankami. Očitno subtilne metode po vzoru nadaljevanke House of Cards niso rezervirane le za Capitol Hill – selijo se tudi v naš hram demokracije na ljubljansko Šubičevo ulico.
Skratka, verjetnost, da se pri viceguvernerski kandidaturi javno izpostaviš in na koncu nisi imenovan, je res velika. A tudi v primeru imenovanja te v danih razmerah ne čaka najbolj kooperativno delovno okolje. Sicer je bilo že v preteklosti kar nekaj prikritih prask med različnimi guvernerji in njihovimi sodelavci in, recimo, aktualni guverner Jazbec je leta 2008 sam odkorakal iz sveta BS zaradi nestrinjanja s tedanjim guvernerjem Kranjcem. In tudi zdaj guverner in viceguvernerji ne delujejo kot enoten tim profesionalcev, prav nasprotno. Doslej, recimo, še sploh niso imeli kake skupne novinarske konference, ki so bile v boljših časih stalnica.
Veliko o aktualnem stanju duha v vrhu naše denarne oblasti povesta tudi detajla, da je viceguvernerka, ki ji kmalu poteče mandat, te dni zelo taktično odklonila podporo guvernerja Jazbeca pri svoji ponovni kandidaturi za to mesto, eden od njenih kolegov pa je pred časom na naše vprašanje, kaj pričakuje od razsodbe ustavnega sodišča o usodi porezanih lastnikov obveznic, odvrnil nekako v slogu, češ, s tem pa sam nimam nič, ker pač tedaj nisem delal v BS.
Kaj so torej motivi, da se ambiciozni posamezniki vedno raje prijavljajo za viceguvernersko službo v Banki Slovenije? Če začnemo pri vsakdanjih banalnostih: plača je kar solidna, znaša približno 10 tisoč evrov bruto na mesec, kar v šestletnem mandatu nanese nezanemarljivih 720 tisoč evrskih tisočakov, v bruto znesku, seveda.
A ne gre samo za to. Ko si v svetu BS, imaš ekskluzivni dostop do mnogih zaupnih bančnih, finančnih in nadzorniških informacij, te lahko prinašajo moč in vpliv in ljudje s takimi poklicnimi referencami praviloma nimajo težav pri iskanju kasnejših privlačnih zaposlitev. Tu so še drugi izzivi; če si na vrhu denarne oblasti, si merodajen za podeljevanje licenc članom in predsednikom bančnih uprav, lahko odločaš o nakupih, združitvah in/ali stečajih bank.
Za nekatere je viceguvernerski fotelj predvsem prestižna karierna kljukica, so tudi posamezniki iz akademskih krogov, ki jih v svet BS vodi želja po raziskovalnih izzivih, ki jih zdaj znotraj evrosistema in problematičnega evroobmočja zagotovo ne primanjkuje in tudi v prihodnje bo tako. Nekateri po dolgi bančni karieri želijo svoje znanje in izkušnje preizkusiti še v nadzorniški vlogi centralnega bankirja, kar je načeloma dobrodošlo, saj v Banki Slovenije ne more biti nikoli preveč praktičnih bančnih izkušenj s terena.
Kot rečeno, odločitev, kdo bo novi viceguverner, ki se bo 1. marca pridružil četverici članov sveta BS, je zdaj v rokah predsednika države (ki je bil nekoč v svojstvu predsednika vlade tudi precej zaslužen za nereševanje bančne luknje) in parlamenta, ki naj bi o predsednikovem kandidatu/kandidatki glasoval še pred koncem leta.
Pretekle izkušnje nas učijo, da so kadrovska sita in politične računice lahko zelo nepredvidljivi, ni nujno, da zmaga favorit ali nekdo z najboljšimi referencami, zato bo še zelo zanimivo opazovati, kdo bo zmagovalec prerivanja za očitno nezadržno privlačni viceguvernerski fotelj.
