Avtogoli v zdravstvu

Marca, aprila, ko je bilo z epidemijo najhuje, je bilo v medijih, še bolj pa na družbenih omrežjih, ki tako in tako že dolgo opravljajo vlogo medijev, veliko zapisov, ki so poudarjali, da se moramo v epidemiji marsikaj naučiti. Da napak, ki so nas privedle v položaj, ko je bilo treba za ohranitev zdravstvenega sistema sprejeti res hude ukrepe – in je povečini zdravstveni sistem stal – ne bi ponavljali.

Takrat so se javno razgalile vse velike težave, ki jih zdravstvena politika, še bolj pa obča politika, ni bila sposobna ali ni hotela rešiti v zadnjih letih.

Poudarjalo se je, da ni problem samo število ventilatorjev, ki seveda niso mikrovalovne pečice, ampak zahtevno zdravstveno orodje, in ravnanje z njimi zahteva strokovnjake, tako zdravniško kot usposobljeno negovalno osebje, in tega, tako kot ustreznih prostorov, je kazalo premalo.

Ventilatorje smo kupili, dobili, kakorkoli, o načinu se bo presojalo še dolgo, vsi, ki smo jih dobili, smo bili hvaležni, predvsem zato, ker smo vedeli, da ni hujše more, kot je poskus premeščanja bolnika na višji nivo, in ob pomanjkanju ventilatorjev v regijskih bolnišnicah se je pojavljala potreba po premeščanju.

Seveda ni bilo možno na enak način »kupiti« ustreznega zdravstvenega osebja, niti prostorov. Lahko pa bi nemudoma začrtali načrte, kako bomo uredili ustrezne prostore, in še posebej načrte, kako pridobiti ves negovalni kader, ki je iz bolnišnic odšel, in ga, kakor drug kader v zdravstvenih ustanovah, ustrezno plačati.

Kaj vidim v pokoronski dobi, ko poslušamo o hoji po robu pa o plesu z virusom? Kaj smo se naučili, kaj je drugače oziroma kaj se počne, da bo nekoč drugače?

Ali imamo več postelj za bolnike, da nas novi valovi nove epidemije z drugimi virusi ne bodo doleteli nepripravljene?
Ne samo da nič od tega ni, zdravstvena politika počasi pripravlja teren za poskus večjih sprememb. Metodologija je jasna. Novinarji o tej temi vprašajo ugledne strokovnjake, ki so kompetentni in jim vsi verjamemo, navsezadnje so nekoč bili zdravstveni ministri. In gotovo lahko nekdanji ministri najbolje svetujejo, kaj je treba narediti, še posebej, če sami tega niso naredili. Odgovori seveda govorijo v smer, da je menda bolnišnic preveč, vsaj takih, ki skrbijo za zdravje regije.

Verjamem, da je povsod v Sloveniji enako, vem pa za vsaj štiri bolnišnice, ki imajo trenutno, pa žal ne samo trenutno, kirurške intenzivne sobe, kjer se zdravijo najbolj ogroženi kirurški bolniki, povsem polne, da praktično ni proste postelje, da se, morda tudi zaradi vročine, precej neprijetno pogovarjamo o morebitnih premestitvah iz ene bolnišnico v drugo.

Sprejem enega bolnika s covidom v enega od kliničnih centrov je julija spremenil koncept zdravljenja infekcijskih bolezni za vzhodni del Slovenije, UKC Maribor zavoljo minimalnega pritiska bolnikov s covidom ne zagotavlja več polnega operativnega programa ob vsem potencialu, ki ga je razvil.

Ne ostaja zgolj pri besedah. V veliki skrivnostnosti nastaja menda novo združenje bolnišnic. Sestavljale ga bodo velike bolnišnice, večina od teh je že sedaj svoje interese dobro uveljavljala, raje ne načenjam boleče teme plačevanja enakih bolezni v odvisnosti od ustanove v slovenskem prostoru. Tudi v nogometu so elitni klubi želeli svoje tekmovanje, ampak se je presodilo, da je za razvoj nogometa liga prvakov primernejša. Ali je za razvoj ustrezne oskrbe bolnikov potem bolje imeti manj bolnišnic ali ustrezno mrežo ustanov, kjer je treba enako kakovostno obravnavati večino stanj, za redkejše najtežje pa izdelati natančne poti, kje in kdo jih bo zdravil? Seveda je kakovost treba ustrezno kontrolirati, denar pa naj sledi bolniku tudi v resnici.

Zavoljo pogroma, ki smo ga relativno krivično doživeli na Ptuju v prvem valu, si dovolim misliti tudi na razmere v domovih starejših. Če se bo koncept spremenil in se bo okužene varovance selilo v neke prostore, se bo pojavilo tudi vprašanje, kdo bo te varovance negoval.

S številnimi ukrepi v preteklosti, še najbolj pa s plačilno politiko, ko je celotno zdravstvo podcenjeno, je nega postala povsem nezanimiv poklic. Odhajanje v tujino, kjer za enako delo zaslužijo bistveno več, je bilo končna posledica. Negovalni kader se ne prijavlja na razpise za težka bolnišnična opravila. Smo povsem nekonkurenčni raznim novoustanovljenim (gotovo pomembnim) ambulantam v primarnem sektorju. Na koncu pa še direktor ene od ustanov predlaga, da bi negovalni kader drugih bolnišnic prihajal na pomoč v nove negovalne oddelke. Kot da je negovalnega kadra kje v Sloveniji preveč; sami sebi dajemo avtogole.
Delovanje primarnega sektorja v pokoronskem času je tabu tema. Direktorji zdravstvenih domov pripovedujejo, da se dostopnost ni spremenila. Bolniki povedo, razburjeni, povsem druge zgodbe. Pojavilo se je zdravljenje na daljavo, telefonski klici. V kirurških ambulantah vidimo bolnike, ki pridejo četrti dan s sliko akutnega abdomna, potem ko so tri dni prejemali telefonska navodila. Sam sem verjetno res že star, saj se ne spomnim, da bi se učil, kako po telefonu pomagati bolnikom.
Zdravstvene ustanove smo postale Alcatrazi, samo obrnjeni navzven, težko se pride do nas.

Retorika v prvem valu je bila, kakršna je pač bila in kakor jo kdo vidi. Sam mislim, da je za zdravnike zelo pomembno, da smo konsistentni, da ne spreminjamo preveč uradnih stališč. Veliko namreč slišim, da še sami ne vemo, kaj bi radi, zakaj zahtevate od drugih disciplino. To, da en dan slišimo, da je neka država nevarna, naslednji dan pa od druge zdravnice, da ni nevarna, seveda ne prispeva k vlivanju zaupanja.

Ali smo se kaj naučili, naredili domačo nalogo?

Zdravstvene ustanove smo izrazito zaprli za neposreden stik z bolniki, uvedli telefonsko medicino. Ustanavlja se elitno združenje bolnišnic, in ne glede na realno stanje potreb bolnikov ponovno obujamo ideje, da je bolnišnic preveč. Negovalne postelje pripravljamo, ni pa še jasno, kje bomo dobili kader. Ni povsem jasno, kdo vodi zdravstveno politiko. Ministrstvo? Mnenjski zdravniki? Politika nasploh?

Jasno pa je, da se v vseh teh razpravah, ki bodo gotovo imele konkretne posledice, zelo malo misli na potrebe bolnikov, in da zdravstvo niso samo vsi prej omenjeni posamezniki, ampak množica prizadevnih, večinoma poštenih, v zadnjih letih tudi ponižanih zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev v zdravstvenem sistemu, ki imamo vsak dan velike težave zaradi neurejenega sistema.

***

Prim. dr. Teodor Pevec, dr. med., svetnik, strokovni vodja SB dr. Jožeta Potrča Ptuj

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.