Tiskane izdaje
Delo na domu in okolje
Že desetletja je delo na domu realna možnost. Sedanja kriza je mnogim odprla oči in pokazala, da je občasno delo na domu za mnoge poklice učinkovita rešitev. Delodajalci so se ga izogibali, ker dvomijo, da delavec na domu dejansko dela tako kot na delovnem mestu. Morda je treba menedžment dela na domu bolje premisliti, odkriti načine za merjenje učinkovitosti dela na domu in bolje določiti cilje. Naj končno ne bo kriterij dela »bivanje« na delovnem mestu določeno število ur, temveč količina in kakovost opravljenega dela. Tam, kjer je preprosto meriti učinkovitost, na primer pri prevajalcih in lektorjih, se je delo na domu uveljavilo že doslej. Tudi mnogi zdravniki so zdaj spoznali prednosti telemedicine za del svojih storitev. Še en pozitivni učinek dela na domu je varovanje okolja, saj se z delom na domu zmanjšajo promet, gneča na cesti in izpusti, pa tudi stroški za transport ter za to porabljeni čas.
Izobraževanje na daljavo
Izobraževanje na daljavo bi moralo že desetletja biti sestavni del izobraževalnega procesa, pa so ga šele ob sedanji pandemiji mnogi odkrivali. Le redke univerze imajo predavanja snemana in objavljena na spletu ter dostopna javnosti. Brezplačno lahko gledam celoten cikel 25 predavanj, ki jih je posnel prof. Sapolsky za študente na Stanfordu. Spremljam lahko tudi predavanja iz fizike, filozofije, književnosti, sociologije, pa še kaj na Yalu, Harvardu in nekaterih drugih priznanih univerzah. Kaj pa mi od rednih predavanj ponuja ljubljanska univerza? Upajmo, da ne bo ljubljanska univerza izbranim profesorjem določila kriznega dodatka za pripravljenost na koronavirus, ampak da bo bolje razumela izobraževanje na daljavo in vanj več investirala. Naloge, poskusno preverjanje znanja, dodatne vsebine in še marsikaj drugega so možnosti tudi za srednje in osnovne šole pri izobraževanju na daljavo. Počasi, a končno ob izbruhu pandemije odkrivajo potencial izobraževanja na daljavo vsi udeleženci izobraževalnega procesa. Upajmo, da je to šele začetek, da bodo še naprej odkrivali nove možnosti in gradili ta potencial.
Kaj nam covid-19 govori, pa ne slišimo
Covid-19 pravi, naj naredimo manjše razrede v šolah in skupine v vrtcih ter zaposlimo dosti več učiteljev in vzgojiteljev. Nagovarja nas, naj zgradimo več šol. Pravi nam, naj del pouka, na primer dve uri na teden, še naprej izvajamo prek spleta zato, ker je to dobro za učence oziroma dijake in omogoča, da smo pripravljeni na podobne izzive, kot je covid-19.
Koronavirus nagovarja univerzitetne profesorje, naj snemajo svoja predavanja in jih objavijo na javnih družbenih omrežjih, tako da bodo dostopna vsem, ki jih vsebina zanima. Profesorjem, ki temu nasprotujejo in se bojijo, da bodo zato imeli prazne predavalnice, šepeta, naj razmislijo, ali ne bi bilo bolje, da se odločijo za kakšen drug poklic.
Menedžerjem v gospodarstvu in v javnem sektorju dopoveduje, da naj povsod, kjer je to mogoče, del delovnega procesa oblikujejo tako, da bodo zaposleni lahko delo opravili od doma tudi po koncu pandemije, morda en dan v tednu. Ponuja jim izziv, naj se naučijo zaposlene v svojih ekipah nadzirati in voditi glede na opravljeno delo in ne glede na »žigosane« ure prisotnosti.
Vlado in parlament covid-19 prepričuje, da potrebujemo dobro javno zdravstvo, kar pomeni, da je treba osebje v zdravstvu bistveno več plačati. Dodaja, da enako velja za domove starejših občanov. Stroške naj nižajo s politiko telemedicine, nabavami brez enormnega zaslužkarstva posrednikov in elektronskimi kartotekami za tiste paciente, ki to želijo.
Staršem je v obdobju izolacije covid-19 pokazal, da je poklic učitelja v osnovni ali srednji šoli ter vzgojitelja v vrtcu zahtevna naloga. Ravnateljem je vrnil moč odločanja kot že dolgo ne, tako da so ti lahko naredili red na svoji šoli. Takšno moč bi potrebovali vedno, ko se morajo soočati z nasilnimi ali motenimi dijaki in predvsem njihovimi starši, ko ti z odvetniki ščitijo pobalinstva svojih otrok.
Covid-19 nam je povedal, da ne potrebujemo jagod iz Portugalske ali Italije in da so slovenske prav tako okusne. Zato tudi kamionu, ki bi jih pripeljal iz Portugalske, ni treba delati drenja na cesti.
Morda je po izbruhu pandemije najbolj presenetljivo spoznanje, da se lahko svet v nekaj tednih o nekaterih pomembnih zadevah poenoti, ko ima politika enake cilje. To dokazuje, da bi lahko, če bi bila politična volja, s podobno enotnostjo in odločnostjo v nekaj tednih odpravili vojne, zares zagnali aktivnosti za varovanje okolja, spoznali, da je močno javno zdravstvo nujnost, da investicije v znanost pomenijo rešitev, da je varnost zaposlenih pred profitom, da je razlika med premoženjem bogatih in drugih prevelika ter da je skrb za starejše in socialno ogrožene pomembna. Kar naenkrat se politiki strinjajo, da denar ni nepremostljiv problem.
V tako prelomnih trenutkih, kot je obdobje pandemije, se zgodi tudi kaj dobrega. Kaj nas je covid-19 zares naučil tako, da bomo to tudi naredili? Doslej je pokazal, da so spremembe možne, in pomagal nam je izostriti občutek, kaj je zares pomembno v življenju.
***
Dr. Saša Prešern je raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
