Današnje generacije Slovencev seveda ta prizor poznamo predvsem iz zgodovinskih učbenikov. Zato je velik privilegij, da bo v ponedeljek na dogodku v Trstu navzoč tudi pisatelj Boris Pahor. Požig Narodnega doma je namreč osebno doživel kot sedemletni deček. Vrnitev pa bo dočakal kot 107-letni gospod. V svojem delu Grmada v pristanu je zapisal, da je požig zanj in za ostale tržaške Slovence pomenil konec sveta. V Narodnem domu je bil zanje »sedež vsega, kar se je dogajalo lepega, za otroke tudi prireditve in darila ob Miklavžu ali božiču, gledališče …«
Zdaj se svet … vrača nazaj.
Dogovor o vrnitvi in skupna obeležitev stoletnice požiga Narodnega doma sodi med dejanja sprave in iskanja skupnega razumevanja težkih dogodkov zgodovine 20. stoletja ter krepitve medsebojnega spoštovanja. Je tudi dokaz, da se da. S strpnostjo, dialogom. Dialog pa je tudi najmočnejše »orožje« slovenske diplomacije.
V prvih letih samostojne države smo si prizadevali za ureditev pravnih oziroma pogodbenih razmerij s sosednjo Italijo, posebno z vidika nasledstva po SFRJ. Kmalu potem smo se lotili zgodovinskih vprašanj, posebno tistih iz najtežjih obdobij skupne zgodovine. Vladi Republike Slovenije in Republike Italije sta leta 1993 ustanovili mešano slovensko-italijansko zgodovinsko-kulturno komisijo z nalogo, da celovito in natančno preuči vse pomembne vidike v zgodovini političnih in kulturnih odnosov med dvema narodoma. Rezultat teh prizadevanj je bilo skupno poročilo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 iz leta 2000.
Želim si, da Narodni dom postane hiša dialoga, hiša prijateljstva in hiša sožitja med narodi.
V poročilu je obravnavano tudi obdobje pred 100 leti, o katerem so zgodovinarji obeh držav med drugim zapisali: »Požig Narodnega doma, sedeža slovenskih organizacij v Trstu julija 1920, pod pretvezo povračilnega udarca zavoljo nemirov v Splitu, ki so terjali žrtve med italijanskim in med slovanskim življem, je bil zato le prvi javni znanilec dolgotrajnega nasilja.« Stavba je bila po požigu odvzeta slovenski narodni manjšini.
Slovenska narodna skupnost v Italiji si je že desetletja prizadevala za vrnitev Narodnega doma, stavbe, ki je bila od svojega odprtja leta 1904 izraz narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega položaja tržaških Slovencev. S sprejetjem zaščitnega zakona iz leta 2001 je bilo vprašanje vračanja odvzetih objektov slovenski skupnosti prvič vključeno v italijansko zakonodajo. Univerza v Trstu, ki zadnja desetletja uporablja stavbo, je leta 2004 slovenski Narodni in študijski knjižnici v pritličju Narodnega doma odstopila dvorano, v kateri je sprva deloval slovenski informativni center, od februarja 2014 pa Oddelek za mlade bralce knjižnice. Spomladi 2019 je univerza slovenski manjšini dala v uporabo dodatne prostore v pritličju.
O vrnitvi Narodnega doma je v zadnjih letih potekal intenziven meddržavni dialog, spodbujen z bližajočo 100. obletnico požiga kot simbolno prelomnico, ki je ponujala priložnost, da presežemo pretekle delitve. Slovenska diplomacija je leta 2017 dosegla pomemben dogovor ministrov za zunanje zadeve Karla Erjavca in Angelina Alfana o pospešitvi procesa vračanja Narodnega doma slovenski narodni skupnosti do leta 2020, torej do stoletnice požiga. Pri tem ne smemo pozabiti tudi vseh aktivnosti naših veleposlanikov v Rimu in generalnih konzulov v Trstu, ki so skrbeli, da so bile odstranjene številne ovire na tej poti. Pa tudi brez sodelovanja in naklonjenosti italijanskih oblasti vrnitev Narodnega doma ne bi bila dosegljiva.
Do vrnitve Narodnega doma je vodila težka pot. Tlakovana je bila s številnimi dejanji in stiki na najvišjih ravneh v zadnjih skoraj 30 letih. Ta pot ni bila lahka. Mestoma je bila strma in težka. Odporov je bilo veliko. Na koncu se je izšlo. To je velik uspeh vseh udeležencev v tem zapletenem procesu. Tudi uspeh slovenske diplomacije.
Zlasti sedanja predsednika obeh držav, Borut Pahor in Sergio Mattarella, sta s svojimi prizadevanji in avtoriteto omogočila izvedbo ponedeljkovega zgodovinskega dogodka. V stalnem dialogu glede predaje sva bila tudi zunanja ministra obeh držav. Zato sem iskreno vesel, da bova z italijanskim kolegom Luigijem Di Maiem prisotna ob tem simbolnem dejanju.
Močno podpiram prizadevanja slovenske narodne manjšine v Italiji, da Narodni dom spet postane center vseh Slovencev in njihovega kulturnega življenja. Še več, želim si, da Narodni dom postane hiša dialoga, hiša prijateljstva in hiša sožitja med narodi. Simbol združene prihodnosti, ki nadomešča razdeljeno preteklost.
Prenesimo to simboliko tudi domov.
Naj bo 100. obletnica požiga Narodnega doma simbol preseganja delitev, dokaz moči dialoga in krepka spodbuda k nadaljnji krepitvi slovensko-italijanskih odnosov v naši skupni evropski prihodnosti. 13. julij bo lep dan.
***
Anže Logar, minister za zunanje zadeve.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.