Večnamenski objekt je nastajal na prelomu med 19. in 20. stoletjem, v času razcveta največjega avstro-ogrskega pristanišča, sovpadal pa je z vzponom slovenskega meščanstva in narodnostnega zavedanja. Trst je bil tedaj izjemno bogato mesto, kamor so se selili ljudje z vseh koncev avstro-ogrskega cesarstva, vplivi manjšin, kot so grška, hrvaška, češka, judovska, slovaška in srbska, pa so še danes razvidni v številnih cerkvah in kulturnih spomenikih.
Na začetku 20. stoletja je v Trstu živelo približno 57.000 Slovencev, kar je 25 odstotkov tedanjega prebivalstva (v občini je živelo okoli 229.000 ljudi), po številu prebivalstva je Trst prehitel Ljubljano (40.000) in obveljal za največje slovensko mesto. Da je bil pomembno središče za slovenski narod, pa je mogoče razbrati tudi iz besed tedanjih literatov. Ivan Cankar je leta 1918 med govorom v tržaškem Delovnem domu povzel besede ljubljanskega župana Ivana Tavčarja in dejal: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča!«
Živahno mestno srečevališče
Ambiciozen projekt novega Narodnega doma je financirala Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je po besedah glavnega arhitekta Maksa Fabianija za parcelo plačala zasoljeno ceno 341.000 kron. Poslopje je gradilo slovensko gradbeno podjetje Martelanc, po koncu del pa ni bilo otvoritvene slovesnosti, saj so se pripadniki slovenske manjšine bali izgredov italijanskih someščanov.
Fabiani je Narodni dom zasnoval v slogu klasicizma.
»Stavbo sem skušal vključiti v mestno tkivo tudi s poudarkom njenega južnjaškega značaja. Glede na ekonomske razmere sem se odločil za opečnate fasadne površine in za delno kamnito oblogo. To je bilo možno le tako, da sem se odpovedal dekoraciji, ki sem jo skoncentriral pri glavnem vhodu. Da bi poudaril vtis veličastnosti, sem projektiral v notranjost vbočen vhod,« je arhitekt razložil na predavanju osrednjega avstrijskega društva inženirjev in arhitektov na Dunaju. Danes ob Narodnem domu stojita še Fabianijeva palača Stabile na nabrežju Grumula in hiša Bartoli na Borznem trgu, ki velja za enega najlepših primerov tržaškega secesijskega sloga.
Palača številnih društev
V Narodnem domu so delovala številna društva, med drugim Delavsko podporno društvo, ki je razpolagalo tudi z dvema zdravniškima ambulantama, Slovensko planinsko društvo, politično društvo Edinost, orkester podružnice Glasbene matice, Dramatično društvo (predhodnik Slovenskega stalnega gledališča) in telovadno društvo Sokol. V poslopju sta bila tudi tiskarna in uredništvo slovenskega tržaškega dnevnika Edinost.
V Narodnem domu so delovala številna društva, med drugim Delavsko podporno društvo, ki je razpolagalo tudi z dvema zdravniškima ambulantama, Slovensko planinsko društvo, politično društvo Edinost, orkester podružnice Glasbene matice, Dramatično društvo (predhodnik Slovenskega stalnega gledališča) in telovadno društvo Sokol. V poslopju sta bila tudi tiskarna in uredništvo slovenskega tržaškega dnevnika Edinost.
Narodni dom je obsegal več kot 3600 kvadratnih metrov uporabnih površin, združeval pa je različne funkcije: stalno gledališče, gostinstvo in turizem, hotel, knjižnico, v njem so potekale dejavnosti številnih društev. V poslopju je goste sprejemal prvi slovenski hotel v Trstu – Balkan. Do hotelskih sob je vodilo dvigalo in od skupno 62 jih je bilo 30 opremljenih s kopalnico, zaradi česar je bil hotel Balkan med najmodernejšimi evropskimi hoteli, je navedeno na spletni strani Narodnega doma.
Poleg hotela sta obratovali kavarna in restavracija, za obiskovalce pa so bila odprta tudi vrata Slavjanske čitalnice. Za tiste čase je bila izjemno sodobna tudi steklena gledališka dvorana, ki je bila premična. Narodni dom je postal živahno mestno srečevališče, v katero so poleg Slovencev in drugih pripadnikov slovanskih manjšin zahajali tudi Nemci in Italijani. V šestnajstih letih se je v njem zvrstilo več kot 600 gledaliških predstav, plesov, komornih, solističnih in simfoničnih koncertov, predavanj, celo opernih in operetnih predstav …
Tržaška kristalna noč
Med prvo svetovno vojno je sicer dogajanje v domu nekoliko zamrlo, pred poslopjem pa je občasno že prihajalo do izgredov. »Slovanska trdnjava«, kakor so jo imenovali italijanski fašisti, je pogorela leta 1920 med tržaško kristalno nočjo, kar je bil uničujoči udarec za Slovence v Trstu. Požar so podtaknili fašistični skrajneži in nato gasilcem onemogočili, da bi ogenj gasili.
Skupino italijanskih nacionalistov je vodil fanatični skvadrist Francesco Giunta, ki ga je Mussolini v Trst poslal organizirat fašistično celico, kasneje pa ga je za podvig nagradil z visokim državnim odlikovanjem. Požig je videl tudi mladi slovenski pisatelj Boris Pahor. »Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave,« je prizor v noveli Grmada v pristanu v zbirki novel Kres v pristanu opisal Pahor.
Preberite še:
Na spravo bo treba počakati
Na spravo bo treba počakati
Leta 1928 je mestni arhitekt Camillo Jona izdelal načrt za prenovo stavbe, od prvotne Fabianijeve zamisli pa je ohranil le restavrirano fasado. Stavbo je kupila dežela Furlanija - Julijska krajina in jo podarila tržaški univerzi. Danes ima tukaj sedež oddelek tržaške univerze za prevajalstvo. Postopek vrnitve Narodnega doma je vezan na zaščitni zakon za slovensko manjšino iz leta 2001, ki je določal, da naj bi Slovencem zgradbo vrnili v petih letih. A ker se v več kot petnajstih letih to ni zgodilo, sta slovenski in italijanski zunanji minister Karl Erjavec in Angelino Alfano leta 2017 sklenila sporazum, v katerem sta ponovila zavezo o vrnitvi in kot ciljni datum določila konec leta 2020.
V ponedeljek se bo začel postopek o predaji tržaškega simbola slovenstva. Palača bo po večstranskem dogovoru prešla v lastništvo Fundacije Narodni dom. Zaradi pandemije novega koronavirusa pa so veliko proslavo ob stoti obletnici požiga Narodnega doma preložili na prihodnje leto.
--------------
Avtor je zaposlen v Delovnici.