Kot eden od ukrepov je predviden tudi enkratni solidarnostni dodatek v višini 150 evrov vsem rednim študentom s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji do 30. aprila 2020. Tako izplačani dodatek ne bi štel v dohodek pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (na primer državne štipendije), prav tako pa se od dodatka ne bi plačala dohodnina. Čeprav je takšen dodatek dobrodošel, pa v marsikaterem pogledu ne rešuje težav mladih, ki so zaradi epidemije novega koronavirusa še potencirane.
Položaj vseh študentov ni enak
V študijskem letu 2019/2020 je po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport v Sloveniji okoli 65.000 študentov, ki jim je v celoti gledano na voljo okoli 12.650 ležišč v dijaških in študentskih domovih ter drugih nastanitvah, ki jih zagotavlja država. Glede na skupno število študentov mora torej kar 80 odstotkov oziroma okoli 52.000 študentov svojo bivanjsko problematiko rešiti drugače. Zaradi pomanjkanja stanovanj so najemnine visoke, študenti pa so zato prisiljeni v delo ob študiju, kar predstavlja njihov temeljni vir dohodka. Zaradi epidemije novega koronavirusa so številni študenti ostali brez dela, najemnino za najeta stanovanja pa morajo kljub temu plačati. Nadalje imajo študenti pravico do študentskih bonov, ki so za številne glavni vir dostopa do dnevnega (toplega) obroka, zaradi prepovedi opravljanja gostinskih dejavnosti pa so študenti tako prikrajšani tudi pri koriščenju subvencionirane prehrane.
Neustreznost rešitev novega megazakona je najbolje ponazoriti na konkretnih primerih. Boštjan je 20-letni študent iz finančno stabilne družine. Njegova starša sta zaposlena in prejemata povprečno mesečno plačo. Skupaj živijo v lepo urejeni, a ne razkošni hiši na obrobju Ljubljane. Boštjan do zdaj še ni opravljal študentskega dela, ampak svoj prosti čas raje nameni obštudijskim dejavnostim. Razglasitev izrednega stanja ga ni pretirano pretresla, saj vse stvari počne doma, na daljavo. Izgube dogodka njegova družina ni utrpela, zato bo solidarnostni dodatek najverjetneje porabil za nekajdnevne počitnice.
Nedaleč stran od Boštjana v najemniškem stanovanju živi 22-letna študentka Urška. Urška prihaja iz Kočevja, a se je zaradi študija preselila v Ljubljano. Tu je po dolgem iskanju našla majhno stanovanje, za katero plačuje mesečno najemnino v višini 400 evrov. Tega si sicer ne more privoščiti, a ker ve, kako težko je v Ljubljani sploh dobiti stanovanje, ob študiju vsak dan dela prek študentske napotnice. Zdaj je zaradi epidemije ostala brez dela. Zaradi slabe finančne situacije ji njena družina ne more pomagati, zato Urška ne ve, kako naj plača stroške vsakodnevnih življenjskih potrebščin, kaj šele, kako naj plača najemnino za stanovanje.
Kako najti ravnovesje?
Ob napisanem lahko zaznamo več problemov, ki jih solidarnostni dodatek ne bo rešil. Za številne študente je opravljanje študentskega dela nepogrešljivo, saj je njihov glavni vir dohodka in si le tako lahko zagotovijo pokrivanje vseh življenjskih stroškov. Izpad zaslužka je zanje lahko udarec, podoben izgubi zaposlitve pri delavcih ali izpadu dohodkov pri samozaposlenih. Mnogi študenti tudi dejansko delo opravljajo v razmerah, primerljivih delovnemu razmerju, pri čemer jim gredo zgolj nekatere pravice iz delovnega razmerja, ne pa na primer pravica do dopusta, odpravnine, nadomestila plače v primeru odsotnosti z dela ali nadomestila za brezposelnost ob prenehanju delovnega razmerja. Študenti, ki so opravljali študentsko delo in iz tega naslova izkazujejo dohodke, bi zato morali biti upravičeni do podobnih ukrepov kot delavci oziroma samozaposleni.
Poskrbeti bi bilo treba za izredne študente. Ti niso upravičeni do solidarnostnega dodatka, za kar ni videti upravičenih razlogov, saj je njihov položaj v bistvenem podoben položaju rednih študentov, pri tem pa tudi njih bremenijo (še višji) stroški izobraževanja. Poleg tega bi morali biti izredni študenti v obdobju, v katerem se študijski proces dejansko ne izvaja, oproščeni plačila stroškov študija. Izvzeti so tudi študenti, ki nimajo stalnega bivališča v Sloveniji, čeprav imajo tudi oni na primer enako pravico opravljati študentsko delo in jih je epidemija prizadela tako kot »domače« študente.
Po drugi strani ne gre pozabiti, da mnogi študenti solidarnostnega dodatka ne potrebujejo, saj imajo ne glede na aktualno stanje zagotovljena zadostna finančna sredstva za preživetje. Sredstva, ki bi jih sicer prejeli, se zato lahko prerazporedijo med tiste, ki dodatek resnično potrebujejo. Zgolj enkraten pavšalni solidarnostni dodatek pa ne more rešiti krize študentov, ki se bo nadaljevala tudi v mesecih po prenehanju izrednih ukrepov. Pri sprejemanju zakona bi zato morali razmisliti v smeri dodelitve dodatka glede na prizadetost zaradi epidemije, predvsem zaradi izpada dohodka iz študentskega dela kot tudi siceršnjega finančnega položaja študentov.