Ko se hraniš s prividom, ga ohranjaš pri življenju

Več desetletij po drugi svetovni vojni nam je samoizvoljena oblast dopovedovala, da revolucija še kar traja. Za ta namen je uporabljala besedno zvezo permanentna revolucija, marksistični koncept, ki se je izkazal za prvovrsten privid. Zato nismo nikoli zakoračili v brezrazredno družbo. Kdo bi to lahko vedel bolje kot jaz, ki sem vse delovno življenje prebil v razredu – šolskem.

Povabljen sem bil v stranko, ki je med najhujšo morijo v zgodovini razumnega človeka z revolucijo zastrupila narodnoosvobodilni boj in jo negovala še dolgo po koncu vojne. Vabilo je prišlo z utemeljitvijo, da bi tako lažje osvobajal delo. Mnogi, ki so se mu odzvali, so si delo precej olajšali, nekateri so se resnega dela celo osvobodili. Približno sem vedel, kam pes taco moli, in sem vabilo zavrnil z mlačnim izgovorom, da družbi nekaj lahko prispevam tudi kot navaden državljan.

Ni skrivnost, da je bilo mogoče z izbiro edine ponujene politične stranke v hipu čudežno pridobiti moralno-politične kvalitete in postati nenavaden državljan. Zlasti glede moralnih lastnosti nisem bil prepričan, da jih je mogoče pridobiti po tej poti. Pot do njih se mi zdi manj gladka, bolj negotova in precej dolgotrajnejša od takrat ponujene bližnjice, če prav premislim – permanentna. Vse življenje je vsak dan mogoče storiti kaj dobrega in koristnega ter opustiti kaj slabega in nekoristnega.

Po rojstvu slovenske države so permanentni revolucionarji nekoliko fermentirani sestopili z oblasti – naravnost na Triglav. Če bi se vladarskim opravilom za desetletje ali dve odpovedali, stanje od strahu gnane nevrotične sovražnosti na obeh straneh ideološke prelomnice najbrž ne bi vladalo še dandanes. Politikom in njihovim ubogljivim sledilcem ne bi bilo treba zagovarjati številnih nesmislov samo zato, ker oni po drugi strani mislijo drugače. Da to navadni državljani, ponižani v davkoplačevalce, to ves čas čutimo na svoji koži, tudi ni nobena skrivnost.

Današnjo podobo žitja in bitja v moji domovini je pred štirimi desetletji v sijajni knjigi Kislo grozdje jasnovidno, čeprav nenamerno, izrisal norveški sociolog, psiholog in filozof Jon Elster. Eno od poglavij je naslovil Hoteti, česar z voljo ni mogoče doseči. Elster ugotavlja: z močno trajno željo, da nečesa ne bi bilo, tistemu pravzaprav pomagamo preživeti. To samo po sebi ni paradoksno, ker je ustvarjena eksistenca drugačna od zanikane. Paradoksu pa se približamo, ko neki predmet ali ideja ne obstaja na noben drug način več, ampak samo še kot ovržena eksistenca.

Poznavalec rimske civilizacije Paul Veyne ugotavlja, da kult rimskega vladarja ni temeljil na trdnem prepričanju o njegovi božanskosti. Za državljane je bilo pomirjajoče razmišljati, da so njihovi vladarji nekako vzvišeni, večvredni, ker – s Tocquevillovimi besedami – »za človeka ni nič bolj naravnega kot to, da svojemu zatiralcu prizna, da je modrejši od njega«. Toda v resničnih stiskah so se ljudje vedno obračali na tradicionalna božanstva; v Vladarja so verovali nekako tako, kot otroci lahko verujejo v božička, vendar starše vprašajo, koliko so stala božična darila.

Toda celo če kult rimskega Vladarja ni imel nobenih vernikov, je imel nekaj fanatičnih nevernikov – kristjane. Vladarjevo božanskost so resno jemali samo tisti, ki so jo zanikali. Kdo razen disidentske opozicije v državah nekdanjega vzhodnega bloka je marksizem-leninizem jemal resno? Doktrina ali ideja lahko preživi samo, če jo nekdo pestuje v svojem umu, čeprav le kot zanikano eksistenco. Dokončno je mrtva šele, ko ni nikomur več mar, da bi se z njo pričkal.

Grigorij Zinovjev, dolgoletni predsedujoči Komunistične internacionale, poznejši Stalinov nasprotnik, usmrčen v Veliki čistki, je dejal, da v Sovjetski zvezi merila razumnosti in humanosti niso deležna niti toliko priznanja kot njihovo aktivno zanikanje. Zlo je postalo vsakdanje, nezanimivo, zunanje in ne notranje zanikanje dobrega. Človek je v svoji biti lahko odvisen od potrebe po odstranitvi nekega predmeta ali osebe in potem ugotovi, da se mora, ko se projekt bliža izpolnitvi, potegniti nazaj, da ne bi skupaj s predmetom, od katerega je postal odvisen, izničil tudi samega sebe.

To je najbrž najtrajnejši uvid Heglove Fenomenologije duha: »Hrepenenje in občutek gotovosti, ki pride s potešitvijo, sta pogojena s predmetom, kajti gotovost pride z nadomestitvijo tega drugega: da bi se nadomestitev lahko zgodila, mora obstajati to drugo.« Ali z besedami angleškega pesnika Johna Donna: »Izgubil boš ime zmagovalca, če se bom jaz, premaganec, razkrojil v tvojem sovraštvu.«

Podobna primera sta fanatični antikomunist ali militantni ateist: njuno življenje bi izgubilo smisel, če bi bilo njuno prizadevanje kronano z zmago. Ta blagovna znamka protivernikov so pogosto nekdanji verniki, kar je tudi Heglova misel. Enako kot za vero-religijo velja za ideje, ideologije, prepričanja, mnenja. Pravzaprav zna biti protivernik edini, ki vero ali neko prepričanje ohranja živo, in v bojevanju zoper svojo lastno preteklost najbrž samo vse bolj vztrajno potrjuje svojo identiteto – kdo oziroma kakšen človek v resnici je.

Ker je štirideset let staro Elsterjevo besedilo še kako aktualno, bi lahko sklepali, da stanje duha, ki ga opisuje, prihaja v paketu z imenom condition humaine. Zato ni samo slovenski, ampak občečloveški pojav. Elster nam ponuja hrano za premislek in priložnost za morebitno preobrazbo.

***
Janez Penca je prevajalec, publicist in založnik.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.