Kralj in cesar

Vsemogočni bog je bogastvo razdelil pravično med Arabce in Izraelce: prvim je dal nafto, drugim pa Izraelce po svetu.

Objavljeno
05. december 2017 13.00
Posodobljeno
05. december 2017 13.00
Uri Avneri
Uri Avneri
Sionizem je antisemitski nazor in je takšen že od vsega začetka. Že ustanovni oče, dunajski pisatelj Theodor Herzl, je napisal nekaj spisov z jasnimi antisemitskimi pogledi. Zanj sionizem ni bil zgolj geografska transplantacija, ampak tudi sredstvo za spreobrnitev podlega judovskega trgovca iz diaspore v pokončno, delovno človeško bitje. Herzl je potoval v Rusijo, da bi za svoj projekt pridobil podporo njenih antisemitskih voditeljev, spodbujevalcev pogroma. Obljubil jim je, da jih bo rešil Judov.

Glavno načelo sionistične propagande je bilo v resnici, da bodo šele v prihajajoči judovski državi Judje lahko zaživeli normalno življenje. Njihov slogan je bil »preobrnitev družbene piramide«. Njene temelje bi postavili na trden temelj delavcev in kmetov, ne pa špekulantov in bankirjev. Ko sem bil (v takratni) Palestini še šolar, je bilo vse, kar smo se naučili, prepojeno z globokim prezirom do »izgnanih Judov«, tistih Judov, ki so raje ostali v diaspori. Bili so manj vredni kot mi. Vrhunec je bil dosežen v zgodnjih 40. letih 20. stoletja z majhno skupino, ki so se imenovali »Kanaaniti«. Razglasili so, da smo popolnoma nova nacija − hebrejska nacija − ter da nimamo nobenega opravka z Judi od drugod. Ko je prišel na dan celoten obseg holokavsta, so se ti glasovi polegli, a niso bili utišani.

Antisemiti pa so po svoje imeli vedno raje sioniste kakor pa druge Jude. Adolf Eichmann je oznanil, da se je raje ukvarjal s sionisti, ker so bili »biološko več vredni«. Celo danes sovražniki Judov na glas aplavdirajo izraelski državi, kar naj bi bil dokaz, da niso antisemiti. Izraelski diplomati se ne branijo izkoriščanja njihove pomoči. Radi imajo alt-right.

Vendar pa to izraelski državi ni nikoli preprečevalo, da ne bi izkoriščala podpore Judov po svetu. Dolgo časa nazaj je bila aktualna naslednja šala: Vsemogočni bog je bogastvo razdelil pravično med Arabce in Izraelce. Arabcem je dal nafto, ki jim je omogočila ekonomski in politični vpliv. Izraelcem pa je dal Jude po svetu, ki služijo istemu namenu. Izraelska država je v svojih zgodnjih letih obupno potrebovala denar ameriških Judov, da bi dobesedno lahko kupila kruh za naslednji mesec. Premiera Davida Ben-Guriona so prepričali, da jih gre snubit v Ameriko. A tu je bila težava. Ben-Gurion je bil zagrizen sionist, odločen, da jim pove, naj pustijo vse in pridejo v Izrael. Njegovi svetovalci so ga zelo težko prepričali, naj za božjo voljo ne omenja alijah (imigracijo, dobesedno »iti gor«).

Neenakomerno razmerje velja še do danes. Izraelci na skrivaj prezirajo ameriške Jude, ker imajo raje »lonce mesa v Egiptu«, kakor da bi živeli kot pokončni ljudje v judovski državi. Kljub temu pa zahtevajo njihovo brezpogojno politično podporo. Večina ameriških judovskih organizacij jim to tudi zagotavlja. V Washingtonu imajo veliko moč. Sionistični lobi Aipac je tam druga najbolj močna politična organizacija, takoj za National Rifle Association. Na žalost pa to razmerje ustvarja vedno več težav, ki jih ni mogoče več skrivati.

Zadnji izbruh je prišel iz nepričakovane smeri. Z njim je povezano nenavadno ime: Cipi Hotovely. Njeno ime je gruzinsko. Njeni starši so imigrirali (oziroma »se podali na alijah«) iz te nekdanje sovjetske republike. (Ker se v hebrejščini samoglasniki ne zapisujejo, je zelo malo Izraelcev, ki bi znali pravilno izgovoriti njeno ime.

Cipi (pomanjševalnica besede cipor, ptič) je inteligentna in lepa ženska, stara 39 let, a je tudi skrajna desničarka. Njen svetovni nazor je kombinacija radikalnega nacionalizma in ortodoksne religije. Seveda je tudi članica Likuda. To ji je pomagalo, da je prišla do visoke pozicije namestnice zunanjega ministra.

Kdo je torej zunanji minister? Nihče. Netanjahu je preveč premeten, da bi postavil kogarkoli na ta visoki položaj, saj bi lahko postal oziroma postala njegova tekmica. S tem je Cipijina pozicija še bolj povzdignjena. Na splošno je bila Hotovelijeva tiho, toda pred nekaj tedni je skoraj dejansko odvrgla bombo.

V intervjuju za ameriški medij je namestnica izraelskega zunanjega ministra ostro napadla ameriške Jude in ponavljala stare antisemitske slogane. Med drugim je kritiziral ameriške Jude, ker svojih sinov ne pošiljajo v ameriško vojsko. Posledica tega je, je povedala, da niso zmožni razumeti Izraelcev, katerih sinovi se borijo vsak dan. Gre za staro obtožbo. Spominjam se nacističnih letakov, ki so jih nemška letala odmetavala nad ameriškimi pozicijami v Franciji med drugo svetovno vojno. Na njih je bil prikazan debel Jud, ki kadeč cigaro seksualno zlorablja Američanko čiste arijske rase. Spodaj je bil napis: »Medtem ko prelivaš kri v Evropi, ti pri tebi doma Jud posiljuje ženo!«

Obtožba je sama po sebi seveda nesmiselna. V Ameriki so že dolgo tega odpravili naborništvo. Ameriško vojsko sestavljajo prostovoljci iz nižjega družbenega razreda. Judje pa večinoma niso pripadniki tega razreda. Hotovelijevo so povsod obsojali, a ni bila razrešena s pozicije. Še naprej je zadolžena za vse izraelske diplomate.

Ta incident je zadnji v dolgi seriji težav v razmerju med dvema skupnostma. Izraelska država je že na svojem začetku prodala številne verske privilegije izraelskemu ortodoksnemu establišmentu. Njihovi glasovi v knesetu so bili in so še vedno pomembni za sestavo vladne koalicije.

V Izraelu ni civilne poroke. Vse poroke so verske. Če se hoče Izraelec poročiti s kristjanko ali muslimanko − kar je redko −, se mora poročiti na sosednjem Cipru. Poroke na tujem so priznane. Toda v modernem judaizmu obstajajo številne skupnosti. V ZDA so poglavitne skupnosti liberalne, reformni kakor tudi konservativni judaizem. V Izraelu jih komajda priznavajo. Vse poroke so striktno ortodoksne. Prav tako nadzor nad košer ustanovami, kar je donosen posel. To pomeni, da poglavitni tokovi ameriškega judaizma nimajo v Izraelu nobenih pravic. Komajda obstajajo.

Kot pa da to ne bi bilo dovolj, je tukaj še oster konflikt glede zahodnega zidu, najsvetejšega judovskega kraja. Imajo ga za edini ostanek judovskega templja, ki so ga pred 2100 leti uničili Rimljani. (Pravzaprav je zid zgolj ostanek zunanjega podpornega zidu.) Čeprav teoretično pripada vsem Judom, je izraelska vlada predala ta sveti kraj ortodoksnemu establišmentu, ki dovoljuje dostop zgolj moškim. Reformistična skupnost in ženske organizacije so protestirale. Na koncu so vendarle sklenili kompromis. Glavni del zidu je rezerviran za ortodoksne, ločeni del pa je namenjen ženskam in reformiranim Judom. Zdaj pa je vlada ta sporazum razveljavila.

Osnovna težava je, da je celotno razmerje med Izraelci in Judi v diaspori zgrajeno na laži: na prepričanju, da so vsi isti. Pa niso. Realnost jih je ločila že dolgo tega. Realna situacija je, da so izraelski »Judje« nova nacija, ustvarjena na podlagi duhovnih, geografskih in družbenih realnosti v novi državi. To je nekako tako, kakor so Američani drugačni od Britancev oziroma Britanci od Avstralcev. Imajo pa zato močan občutek pripadnosti drug drugemu in skupni dediščini ter družinskim vezem. A so si različni. Prej ko bosta obe strani to uradno spoznali, bolje bo za njiju. Ameriški Judje lahko podpirajo Izrael tako kot, na primer, irski Američani podpirajo Irsko, a za to se odločajo sami. Izraelu ne dolgujejo zvestobe in nam niso dolžni plačevati dajatev. Izrael pa lahko po svoje pomaga Judom po svetu, ko so v težavah, in jim dovoli, da se nam pridružijo. Dobrodošli.

Vendar pa ne pripadamo skupni naciji. Izraelci smo nacija, ki jo sestavljajo izraelski državljani. Ameriški in tudi drugi Judje pa so del svojih nacij ter svetovnih judovskih etnično-verskih skupnosti.

Tako kot kraljica Viktorija bi bil tudi Netanjahu rad »kralj in cesar«: kralj Izraela in cesar Judov. No, pa to ni.

***

Uri Avneri
je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.


Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.


Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.


Kralj in cesar

Netanjahu bi rad bil »kralj in cesar«: kralj Izraela in cesar Judov. Foto: Reuters